Kulturni večer o Tonetu Kralju v Zdravščinah
V Zdravščinah, obsoški vasici, ki se trdno oklepa peščeno skalnatega brega, zadnja leta živahno deluje kulturno društvo (Circolo Culturale Sdraussina), nastalo pred dvajsetimi leti, ki si zelo prizadeva razgibati kulturno življenje na vasi, ki premore tudi pevski zbor. V odboru društva je tudi Aleksandra Devetak, Slovenka, ki bi rada, da bi krajani spoznali tudi slovenski doprinos k zgodovini te vasice. Pred kratkim so imeli v gosteh tržaškega pisatelja Borisa Pahorja in avtorico njegove monografije Tako sem živel – Cosi’ ho vissuto, Tatjano Rojc. Nič manj pomemben kulturni večer je bil v lični župnijski dvorani Padre V. Bommarco v poznih popoldanskih urah v soboto, 22. marca 2014. Vzgib za to ponovno kulturno druženje je društvu dala “najdba” slike srednjevelikega formata – olje na platnu -, ki jo je sedanji domači župnik Giovanni Sponton imel zmeraj pred seboj v jedilnici župnišča, a ni vedel, kdo jo je izdelal in da je tako dragocena, čeprav se mu je zaradi njene lepote dozdevalo, da bi morala imeti določeno vrednost. Njegovo domnevo je potrdila Aleksandra Devetak, ki je v oljni sliki s prikazom Sv. Družine prepoznala slog Toneta Kralja in veliko naredila, da bi prišlo do “uradne” predstavitve umetnine prav ob 100-letnici posvetitve župnijske cerkve sv. Pavlina škofa (1914 – 2014) v Zdravščinah. Tako sta domače kulturno društvo Sdraussina in župnija Poggio Terza Armata povabila v župnijsko dvorano umetnostno zgodovinarko dr. Vereno Koršič Zorn, ki ji je umetnik Tone Kralj zelo domač, saj se je z njim veliko ukvarjala, predvsem ko je izpod njenega peresa nastajala monografija Tone Kralj, Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. Imenitna publikacija s krasnimi fotografijami Kraljevih del (fotograf Claudio Sclauzero iz Gorice) je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi l. 2008. Knjiga je bila na voljo tudi udeležencem sobotnega večera – bilo jih je nad osemdeset, kar dokazuje veliko zanimanje za najdeno umetnino in njenega avtorja, posredno pa tudi za slovensko stvarnost -, in večje fotografije “odkrite” Kraljeve slike, ki jo je podrobno predstavila Verena Koršič Zorn. Preden se je lotila razlage tega dela, je v italijanščini izčrpno spregovorila o njenem avtorju Tonetu Kralju, ki je bil po rodu Dolenjec iz Zagorice pri Dobrepolju, kjer se je rodil 23. avgusta 1900 v kmečki družini kot predzadnji od šestih otrok. Njegov oče Janez je bil naravni umetniški talent, saj je rad rezbaril, kar je sicer značilno za dolenjske ljudi, še posebno okrog Ribnice. Sam Tone Kralj je že kot 20-leten fant prvič nastopil kot umetnik: v svojem razstavnem paviljonu v Ljubljani je namreč njegova dela predstavil Rihard Jakopič. Študijska pot ga je iz Ljubljane zanesla v Prago, na Dunaj, v Pariz, Benetke in Rim, kjer se je poglabljal tudi v umetnost arhitekture. Sicer pa je njegovo zanimanje obsegalo področje kiparstva, slikarstva in dekoracije. Bil je namreč vsestranski umetnik in je odlično obvladal najrazličnejše grafične tehnike. Tudi njega je močno zaznamovala druga svetovna vojna, ki jo je v glavnem preživel prav na Primorskem, svoji drugi “domovini”, kjer je s čopičem v rokah spremljal Primorce v njihovem boju za obstoj. Smrt ga je doletela v Ljubljani 9. septembra 1975. Kralj je bil kar trikrat zaporedoma sprejet na Beneški bienale (1926, 1928, 1930) in je prejel več priznanj, med drugim l. 1972 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Med marsikaterim podatkom je Koršičeva, ob pomoči projekcij Kraljevih slik, omenila poslikave, ki jih je Kralj kot izjemno plodovit umetnik zapustil po cerkvah na Primorskem (na Sv. Višarjah, v Pevmi, Sovodnjah, na Peči, v Štandrežu, na Vejni, pri Sv. Ivanu v Trstu, na Katinari, Trebčah in Pesku).
Bolj podrobno se je seveda zaustavila pri sliki Sv. Družine, ki bo, kot doslej, krasila župnišče v Zdravščinah – v župnijski cerkvi je bila na ogled v nedeljo, 23. marca, od 10. do 12. ure. Kar velika slika prikazuje Sv. Družino: na levi stoji Marija v sinji obleki z belim predpasnikom, na desni sv. Jožef, ki mu tuniko pokriva deloven predpasnik, v sredi med njima – držita ga za roke – je mali Jezus v rdečem oblačilu, znaku mučeniške smrti (verjetno je Kralj namenoma poudaril te tri barve: belo, modro in rdečo!). Na mizarski mizi Jezus dela prve korake, v ozadju je razvidno različno mizarsko orodje, pa še rastlina na oknu.
Čeprav je prizorček intimno domač, so vsi trije resni v obraz. Te njihove poteze, je dejala Koršičeva, si lahko razlagamo kot avtorjev namig na hudo situacijo, v kateri so se znašli Slovenci pod fašističnim škornjem. Morda pa – kot je kasneje pristavil župnik Sponton, sta Marija in Jožef v skrbeh, ker mislita, kaj bo z Jezusom, kar predstavlja neverjetno vsebinsko povezavo z današnjim časom splošne krize. Sv. Jožef je sicer bolj malo prisoten v nabožnih umetninah, je pojasnila Koršičeva, saj je v evangeliju malokrat omenjen, v apokrifnih evangelijih pa se večkrat pojavlja. Na Slovenskem se je čaščenje sv. Jožefa začelo že pred uradno uvedbo njegovega praznika (L. 1621 je papež Gregor XV. določil 19. marec kot praznik sv. Jožefa). Sliko Sv. Družine, ki je datirana z letnico 1939, je v Zdravščine prinesel duhovnik iz Kobarida Stanislao (Stanko) Pontar (rojen 22. oktobra 1917) leta 1951, ko je prišel v ta kraj za župnika in tu ostal do l. 1991. Prejel jo je v dar za svojo novo mašo 29. junija 1941, kot je zabeleženo na hrbtni strani slike. Kot je povedala Koršičeva, ki ji zaradi pomanjkanja časa žal ni uspelo natančneje raziskati nastanka te lepe Kraljeve stvaritve, je tudi za to sliko Kralj uporabil olje; ta je bila njegova priljubljena tehnika tega obdobja. Tematsko oz. kompozicijsko je sliko primerjala z drugo Kraljevo umetnino, ki krasi cerkev sv. Petra in Pavla v Tomaju, rojstnem kraju Srečka Kosovela. To je sicer stenska poslikava, nastala med l. 1928 in 1930, in ima drugačne razsežnosti, pa tudi nekaj kompozicijskih različnosti: Marija je bolj v ozadju pri hišnih opravilih in nosi veliko košaro. Poudarek je v ospredju, na Jezusu in sv. Jožefu, ki skrbno spremlja prve Jezusove korake. Na sliki iz Zdravščin pa so pri upodobitvi Sv. Družine bolj poudarjene povezanost, ljubezen in medsebojna predanost, ki združujejo naslikane osebe, obrnjene v isto smer.
Ob koncu strokovno zelo tehtnega nekaj več kot enournega predavanja – v tem članku je le drobec povedanega – je Verena Koršič Zorn dejala, da je “dolžnost vseh zagotoviti optimalno skrb za to dragoceno umetniško delo, ki je in mora ostati stičiščna točka in vez med narodoma, ki si delita to ozemlje, in mora predstavljati sredstvo za poglabljanje obojestranskega poznavanja, ki mora zmeraj potekati ob spoštovanju in cenjenju različnosti.
Preden je spregovorila Koršičeva, je ob dobrodošlici in zahvali gostji, pa tudi župniji in občini Zagraj za sodelovanje, nekaj besed izrekla predstavnica kulturnega društva iz Zdravščin Lucia Vinzi, ki je med drugim poudarila, da so zelo vznemirjeni, ker bodo končno kaj več izvedeli o avtorju te slike, ki so jo skoraj “slučajno” odkrili v župnišču med zapuščino g. Stanka Pontarja. Navezala se je tudi na 100-letnico vaške cerkve in pri tem dejala, kako pogumni in polni upanja so bili občani v Zdravščinah, ker so v hudih vojnih časih posvetili novo cerkev (20. decembra 1914). Spregovoril je tudi g. župnik Giovanni Sponton, ki je opozoril na motiv slike, dal poudarek delu in povedal, da zelo rad zahaja na Mirenski Grad in si ogleduje Kraljev Križev pot. Mimogrede je omenil tudi harmonij, v lasti društva, ki ga je izdelal znani orgelski mojster Ivan Kacin. Županja iz Zdravščin Elisabeta Pian se je zahvalila Aleksandri Devetak, ki tako požrtvovalno deluje v društvu in se trudi pri ponovnem odkrivanju različne kulturne stvarnosti tega območja. Zahvala je bila – ob gostji – namenjena tudi samemu društvu, ki pomaga mladim razkrivati kulturno bogastvo in zgodovinsko ozadje tega območja, ki včasih ni poznalo meja in mora na novo odkriti in bolje spoznati svoje bližnje sosede.
Iva Koršič
