Kuba med mitom revolucije, resničnostjo sedanjosti in toplino njenih ljudi

Potopisno predavanje Mateja Susiča je poslušalce popeljalo skozi čas in legende največjega karibskega otoka, kjer materialno pomanjkanje premagujeta izjemna solidarnost in življenjska radost

Kuba že desetletja spodbuja domišljijo popotnikov in raziskovalcev z vsega sveta kot otok neponovljivih nasprotij, kjer se prepletajo slikovita kolonialna zgodovina, močna revolucionarna dediščina ter nalezljiva ritmična energija njenih ljudi. V okviru nove sezone dogodkov Društva Finžgarjev dom, letos posvečeni spominu na ustanovitelja društva Jožeta Peterlina, smo v četrtek, 1. oktobra, v Finžgarjevem domu na Opčinah imeli priložnost prisluhniti prvemu večeru iz niza potopisnih predavanj Mateja Susiča, ki nas je popeljalo v srce tega karibskega bisera.

Matej Susič, sicer sam svetovni popotnik in turistični vodič, je zbranim z doživetostjo predstavil dragocene vtise, fotografije in nepozabne izkušnje iz svojih treh potovanj na otok. Ponudil je tako pristen vpogled v resnično vsakdanje in pogosto neolepšano življenje na kubanskem podeželju ter v njenih mestih.

Uvodoma je predavatelj podrobno izpostavil pomemben geografski in strateški položaj Kube, ki kot največji otok Karibov leži na stičišču Karibskega morja, Mehiškega zaliva in Atlantskega oceana, tj. na skrajno občutljivem položaju med Severno in Južno Ameriko. Otok je imel skozi zgodovino ključno vlogo, zlasti v času hladne vojne, ko se je znašel v središču geopolitičnih napetosti med velesilama, in med kubansko raketno krizo, ki je svet popeljala na rob jedrskega spopada.

Poseben poudarek je bil namenjen tudi ameriškemu vojaškemu oporišču Guantanamo ter vplivu dolgotrajnega ameriškega embarga, ki še danes močno in globoko zaznamuje vsakdanje življenje domačinov na vsakem koraku. Simbolični pomen v kubanski zgodovini ima 26. julij, dan, ki zaznamuje začetek kubanske revolucije pod vodstvom Fidela Castra, saj je ravno ta prelomni dogodek zaznamoval družbeno ureditev, ponos in nacionalno zavest celotnega naroda. Prek zgodb, zgodovinskih podatkov in fotografij, ki jih je Susič večinoma posnel kar sam, smo spoznavali, kako so ti prelomni dogodki oblikovali današnjo družbo in miselnost prebivalcev.

Susič se je v osrednjem delu predavanja izjemno poglobljeno in kritično zadržal prav pri temi kubanske revolucije ter njeni zapuščini, ki še danes prežema vsak kotiček otoka. Poudaril je, kako globoko so ideali iz leta 1959 vtisnjeni v kolektivno zavest naroda, kar se odraža na vsakem koraku skozi propagandne panoje, revolucionarne slogane in spomenike, posvečene narodnim herojem, kot sta Fidel Castro in Che Guevara, ki ga sicer domačini ne marajo preveč, saj ga zaradi argentinskega porekla vidijo kot tujca. Predavatelj je pojasnil, kako je revolucija korenito spremenila družbeno strukturo, izkoreninila določene oblike neenakosti ter prinesla brezplačno šolstvo in zdravstvo, ki sta dolgo veljala za ponos socialističnega sistema, hkrati pa je odkrito spregovoril tudi o tem, kako so ti isti ideali postali ujetniki časa in neprilagodljive centralizirane politike, ki se danes sooča s hudimi preizkušnjami.

Ena najlepših in najglobljih izkušenj potovanja je bil nedvomno pristni stik z domačini. Gostoljubnost Kubancev, kljub materialnemu pomanjkanju, namreč ne pozna meja; popotnike pogosto sprejmejo odprtih rok, jim odstopijo najboljše sobe v hiši ter z njimi velikodušno delijo obroke in prave gostije. Kljub temu da se vsakodnevno soočajo s hudim pomanjkanjem – pogosto nimajo niti redne oskrbe z elektriko, pitno vodo ali osnovnimi dobrinami – ostajajo izjemno prilagodljivi, optimistični in iznajdljivi. Na Kubi ni opaziti izrazitega strukturnega rasizma ali velikih družbenih razkorakov med prebivalci, saj ljudi združujejo skupna usoda, medsebojna solidarnost in neizmerna življenjska energija. Ljudje se hitro prilagodijo novim situacijam in se znajdejo po svojih najboljših močeh, da preživijo, premagajo vsakodnevne ovire ter zaslužijo za vsakdanji kruh.

Poseben del predavanja je Susič namenil posameznim mestom in regijam, ki jih je med svojimi potovanji na otok obiskal. Pot je začel v mestecu Barracoa, do pred kratkim še skritem pred turisti. Velik poudarek je nato namenil prestolnici Havana, mestu duhov in življenja, kjer se veličastne, a mestoma že močno načete kolonialne palače prepletajo z vsakodnevnim vrvežem, starimi ameriškimi avtomobili iz petdesetih let prejšnjega stoletja in zvoki ulične glasbe na vsakem koraku. Predavatelj je opisal sprehode po stari Havani (Habana Vieja), utrip ob obalni promenadi Malecón, kjer se domačini ob večerih družijo ob zvokih kitar in šumenju morja, ter poseben naboj, ki preplavlja to kubansko metropolo kljub vsem gospodarskim pritiskom.

Svojo pot je nadaljeval proti osrednjemu in južnemu delu otoka ter obiskovalcem približal čudovito mesto Cienfuegos, znano po edinstveni francoski kolonialni arhitekturi, urejenih ulicah in čudoviti legi ob zalivu, ki mu upravičeno pravijo “biser Južne Kube”. Seveda ni pozabil omeniti niti slikovitega mesta Trinidad, ki obiskovalca takoj očara s popolnoma ohranjeno kolonialno arhitekturo, skrivnostnimi tlakovanimi ulicami in nalezljivimi zvoki kitar, trobent in spevne glasbe, ki neprekinjeno odmevajo iz vsakega kotička.

Posebno pozornost je predavatelj namenil tudi analizi trenutnega, resničnega stanja v sodobni Kubi, ki se spopada z najhujšimi gospodarskimi in socialnimi izzivi v zadnjih desetletjih. Opisal je vsakdanjo resničnost, s katero se soočajo prebivalci in ki je daleč od idealiziranih turističnih razglednic: kronično pomanjkanje osnovnih živil, pitne vode, goriva in zdravil ter vsakodnevne, dolgotrajne redukcije električne energije, ki močno otežujejo življenje v mestih in na podeželju. Susič je poudaril, da so te izjemne stiske privedle do vala nezadovoljstva in do doslej največjega izseljevanja prebivalstva, zlasti mladih, ki v domovini ne vidijo več prihodnosti. Kljub tej težki in melanholični sliki pa je predavatelj izpostavil neverjetno odpornost ljudi, ki se iz dneva v dan prebivajo z izjemno iznajdljivostjo in solidarnostjo, da bi preživeli v sistemu, ki se maje pod težo svojih lastnih protislovij.

Matej Susič je ob tem z občinstvom delil vrsto zabavnih (in pa manj zabavnih), spontanih in nadvse slikovitih osebnih anekdot iz teh krajev, med katerimi so izstopale zgodbe o obveznem nočnem kopanju domačinov (na nekaterih območjih se namreč ne smejo kopati podnevi skupaj s turisti) ter o sproščenem, počasnem vsakdanjem utripu ob neokrnjenih peščenih plažah.

Večer se je sklenil z živahno in navdušeno razpravo, številnimi vprašanji poslušalcev ter skupnim spoznanjem, da ostaja Kuba kljub vsem svojim neprijetnostim in gospodarskim stiskam dežela neizmerne topline, globoke kulturne dediščine, neuklonljivega duha in pristne življenjske radosti.