Za uvod v sezono Gledališča Koper intimna družinska zgodba
S predstavo Ledene slike je zaživela prva letošnja premiera
V petek, 9. oktobra, je v sugestivni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru zaživela prva letošnja premiera Gledališča Koper s predstavo Ledene slike preverjenega režijsko-dramaturškega para Ivana Lobode in Helene Šukljan, ki se podpisujeta tudi pod uprizoritveno besedilo. Kot beremo v gledališkem listu, je naslov povzet po drami uveljavljenega finskega avtorja Kristiana Smedsa, ki je služila kot vstopna točka v njun avtorski projekt; da je dramo v slovenščino prevedla Julija Potrč Šavli, ni nikjer navedeno. Uprizoritveno besedilo je nato delno nastajalo tudi na podlagi improvizacijskih vaj z igralci.
Gre za družinsko sago, opisano skozi dvanajst slik, ki se nelinearno povežejo v zgodbo treh generacij iste družine, zaznamovane z več travmami – prezgodnja smrt matere, neplodnost, najstniška nosečnost, predvsem pa nezmožnost komunikacije, zlasti med starejšimi in mlajšimi generacijami, ki je vsaj delno posledica omenjenih bolečih dogodkov. Stiske in značaji posameznih družinskih članov se pred gledalcem razkrivajo postopoma, slike se ne zvrstijo v kronološkem zaporedju, kljub temu pa s presenetljivo lahkoto sledimo pripovedi: fragmentiranost ni moteča, ampak učinkovito stopnjuje napetost.
Srednjo generacijo družine dobro upodobijo člani koprskega ansambla Anja Drnovšek, Luka Cimprič in Rok Matek, ki v posameznih slikah znajo prehajati med različnimi starostmi, od nagajivih otrok do samosvojih najstnikov, ki skušajo preboleti izgubo in se upirajo spremembam v družinskem krogu, vse do negotovih odraslih. Ob njih se izkažejo tudi gostujoči igralci. Nedavno s tantadrujem ovenčani Vladimir Jurc je Robi, glava družine, strogi oče in dedek, nevajen nežnosti in empatije. Njegovo novo partnerko Lidijo upodobi Bernarda Oman, ki uspešno prehaja med različnimi niansami večplastne vloge matere, mačehe in ljubimke. Lara Komar kot duh umrle mame redkokdaj spregovori, vendar je vseskozi prisotna v spominih bližnjih. Filip Žunić odigra Patrika, sina oz. vnuka, zaznamovanega z odsotnostjo babice, ki je ni nikoli spoznal, pa tudi z odsotnostjo očeta. Svojo travmo predeluje skozi umetnost: njegov lik je v središču dogajanja, saj se vsa družina zbere na odprtju Patrikove fotografske razstave s pomenljivim naslovom Družinski album. Igralsko ekipo dopolnjuje še trinajstletni Artur Cocetta Komar v vlogi Brina, Patrikovega bratca.
Glavna odlika predstave je doživeto izpisano besedilo, ki skozi pripoved o konkretni slovenski družini deluje univerzalno ter je prepojena z dialogi in trenutki, v katerih se lahko marsikdo prepozna. Odlično učinkujejo občasna ponavljanja: v odnosu do Lidijinega sina Tiborja, ki odlaša z zaključkom doktorata in prestopom v odraslost, se Robi in Lidija najprej kažeta kot še kar razumevajoča, ponavljanje istih besed z vse bolj razburjenimi podtoni pa kaže na njuno postopno izgubo potrpljenja. Podobno se izriše tudi Tiborjeva neodločnost, ko vedno znova s podobnimi besedami opisuje, kako bo sedel na letalo in odpotoval poiskat očeta, obenem pa vsakič najde več izgovorov, zakaj tega v resnici ne (z)more. Dobro deluje tudi cikličnost okvirne zgodbe, ki na koncu gledalce, obložene z novim poglobljenim poznavanjem likov, prestavi nazaj na fotografsko razstavo. Po obravnavanih temah, načinu pripovedovanja skozi nezanesljive spomine likov pa tudi po vlogi, ki jo v prebolevanju družinskih travm odigra umetnost, predstava nekoliko spominja na uspešnico Tih vdih slovenskega ustvarjalca Nejca Gazvode (Mestno gledališče ljubljansko, 2018), ki jo sicer zaznamuje izrazito drugačna režijska poetika.
Morda manj posrečena je vizualna podoba predstave: hladno dvorano z visokimi stropi, nekdanjo cerkveno ladjo, skorajda zlovešče osvetljujejo rdeči reflektorji, vsi kostumi in scenografski elementi so prav tako rdeči, kar bolj napeljuje na krvave zločine kot pa na intimno, četudi tragično, družinsko zgodbo. Prostorska zasnova brez odra, ki od gledalcev zahteva aktivno premikanje pogleda in jim obenem daje občutek, da so tudi sami del dogajanja, je prepričljiva, toda nenehni sprehodi vzdolž razpotegnjene dvorane za odtenek preveč upočasnijo tempo predstave. Kljub temu je že premierna uprizoritev upravičeno požela občuteno dolg aplavz in se bo zagotovo dotaknila še mnogih gledalk in gledalcev.
