“Krščanske Evrope ni več, Cerkev pa ne bo propadla!”
Nadaljujemo pogovor s štandreškim dekanom Karlom Bolčino. O aktualnih, tudi kočljivih temah, ki zadevajo krajevno skupnost na Goriškem, na Slovenskem, pa tudi v vesoljni Cerkvi, je povedal marsikaj takega, kar si duhovniki oz. kristjani včasih s težavo priznamo…
V zadnjih letih vedno bolj boleče ugotavljamo, kako izumirajo duhovni poklici. Prav tako boleče izumirajo tudi krščanske družine…
Odgovor bi lahko bil zelo razvejen. Po mojem mnenju je osnovni problem uživaštvo. Prizadevam si za to, kar mi prinaša takojšnje ugodje, in opuščam, kar mi kratkoročnega ugodja ne prinaša… Grem v trgovino, vrnem se domov in v petih minutah je kosilo pripravljeno. Nimam več potrpljenja, da bi po dopoldanskem kuhanju nekaj časa v miru užival ob hrani… To velja tudi za vse drugo. Zakaj bi se poročil, če si lahko ustvarim užitek trenutkov tudi izven poroke?
Za duhovniški poklic je potrebnega veliko časa in zorenja. Danes časa za pričakovanje užitka ni. Ker duhovniški poklic ni nekaj instantnega in kratkoročnega, se mu mladi odpovedujejo.
Duhovnih poklicev ne bomo imeli. Mlade, ki v sebi čutijo duhovni poklic, na višji šoli ali univerzi vlečejo k sebi vsi mogoči dejavniki, tako da nimajo več časa misliti na drugo. Šola, šport in kultura jih vlečejo iz duhovnega življenja in nudijo tako strogo ozko telesno življenje, da so skoraj prisiljeni pozabiti na možnost duhovnega poklica. Do drugega ali tretjega razreda višje šole še razmišljajo, kasneje pa gredo po svoji poti.
Prepričan sem, da danes nimamo več duhovnih poklicev zaradi pomanjkanja vrednot in vzgoje, predvsem pa zato, ker našo mladino izčrpavamo. V preteklosti smo imeli počitnice od junija do oktobra, zdaj imajo mladi nekaj dni počitnic kvečjemu avgusta. Do polovice julija imajo tekme, po 15. avgustu so že treningi. Z glasbo je podobno: meseca julija imajo še nastope in tečaje, avgusta začenjajo pevske vaje. Otroci nimajo časa misliti nase! Ker nimajo časa, se ne bodo niti poročili, ker to je obveznost, ki zahteva duhovno pripravo. Duhovne priprave v življenju pa danes ni. In ker je ni, si nihče ne vzame odgovornosti, za katero ve, da sloni tudi na duhovni pripravljenosti.
Duhovnikovo življenje sloni najprej na zaupanju v Boga in v človeka. Tega zaupanja danes ni več, ker ga ne gojimo, ker ne vzgajamo v to zaupanje. Danes mladim dajemo vse na krožnik: to je zelo napačno. Več jim damo, več bodo zahtevali in sami nič ne pridelali. Duhovni poklic ni dan na krožnik; je delovanje, iskanje, ali te Bog res kliče. Bog te vabi, da mu slediš. Da to spoznaš, je potrebnega veliko notranjega dela, ki je dosti težje.
Mislim, da boste morali laiki v prihodnosti sprejeti tudi take odgovornosti, ki si jih danes sploh ne zamislite; npr. vodenje župnij, ker ne bo več župnikov. Slovensko področje bo kmalu popolnoma odkrito. Pa bodo prišli iz Slovenije, pravijo nekateri. Problem je v tem, da tistih iz Slovenije velikokrat ne sprejmemo, ker imajo drugačno miselnost. Zamejci smo zrasli v drugačnih okoliščinah kot rojaki v matici. Zgodovinsko preteklost nosimo s seboj eni in drugi. Slovenija torej ni rešitev. Rešili se bomo sami, toda ne, če bomo skrbeli za duhovne poklice, ampak če bomo dali mladim čas zase.
Na škofijski ravni je prejšnji mesec dvignila veliko prahu novica, da so salezijanci prodali svoj zgodovinski zavod v ul. Don Bosko, kjer so v poletnih središčih vedno imeli na stotine mladih …
To ni hudo za Gorico, to je hudo za vesoljno Cerkev! Kar se dogaja v Gorici, se dogaja povsod v evropski Cerkvi. Belgija je že prodala, podobno Danska, Nizozemska, Nemčija, Francija itd. V Italiji smo zadnji, ki prodajamo … Naj ohranjamo prazne strukture za pajke in miši? Problem je, da smo sami izpraznili svojo vero, svojo pripadnost Cerkvi, svoje krščanstvo. Kaj nam torej še koristijo krščanske ustanove? Salezijanci prodajajo, ker nimajo nikogar, da bi vzgajal, pa niti poklicev. Ker ni ljudi, morajo zapirati. V kratkem bodo zaprle še druge hiše. Za notredamke ne vem, koliko let bodo še vztrajale, prav tako uršulinke, šolske sestre itd. Jezuiti so itak že šli, frančiškani tudi. Kapucini so še ostali; kar mi je znano, nimajo namena zapustiti Gorice. Da so ostali tu, pa so zapustili Videm, kjer so imeli večjo postojanko … Bodimo pripravljeni na vse to!
Po drugi strani: strukture, ki jih imamo, so bile zgrajene v času, ko smo jih potrebovali. Ko jih danes več ne potrebujemo, čemu jih moramo še vzdrževati? Malo semenišče v Gorici smo prodali univerzi: ko bi danes imeli tako strukturo, za koga bi jo imeli? Če bodo imeli salezijanci jutri 50 poklicev, se bodo takoj vrnili in odprli novo, še večjo hišo!
Večkrat slišimo: “Križ v naših učilnicah se ne tika”! Resnica je, da redkokateri nekristjan zahteva, da bi sneli križ s stene. To smo zahtevali mi kristjani! Danes prodajajo hiše, ker smo mi, evropski kristjani, odpovedali in jih ne potrebujemo več; ne pa zato, ker prihajajo drugi.
Evropa – z nezadržnim navalom beguncev – spreminja svoj obraz. Bliža se sveto leto usmiljenja in papež je nedavno pozval vse župnije in redovne skupnosti v Evropi, naj vsaka sprejme po eno družino beguncev… “Cerkve z zaprtimi vrati so muzeji”, je rekel.
Krščanske Evrope ni več in v prihodnosti je ne bo. In to ne zaradi beguncev, ampak zaradi vseh tistih naših prednikov, ki so od 17. stoletja dalje začeli nekako protikrščansko revolucijo. Sedaj vidimo praktične posledice. Vzemimo primer poplav: če voda narase in v strugi nima prostora, gre iz struge, vendar nekam gre. Gre tja, kjer najde prostor. K nam prihajajo reke ljudi. Kam gredo? Tja, kjer je prostor. Naše hiše so prazne, prav tako šole, otrok imamo malo. Če je bilo pred 30-40 leti v župniji letno 15 krstov, jih je danes komaj 5. Kdo bo nadomestil tistih deset? Prišleki, saj oni imajo veliko otrok! Zato se temu ne čudim; skrbi pa me, da bi se mi teh dejstev ne zavedali in bi v njih videli sovražnike. V vsakem zaboju jabolk je verjetno kakšno gnilo; gotovo je med njimi tudi kakšen nepridiprav. Toda ne verjamem, da so vsi ljudje v tem morju pokvarjenci.
Imeli smo prvo svetovno vojno: v krstnih knjigah v letih 1916-1918 ni vpisanih krstov, ker ni bilo nikogar doma, vsi so bili v begunstvu. Se mar čudimo, če ljudje bežijo pred tem, kar se dogaja v Siriji, Afganistanu, Iraku? Če smo mi bežali, zakaj ne bi oni? Naši dedje so potovali z vozovi, ti prihajajo peš. Nekateri so prišli do nas po dveh letih poti.
Begunca je treba sprejeti kot človeka, ki ima potrebo; če se potem izkaže, da je pokvarjen, naj za to skrbijo sile javnega reda. Toda človeku v potrebi ne smeš odkloniti vode in kruha, pa naj bo tudi terorist. To pravi papež: vsem moramo dati prvo pomoč, vse sprejeti. Potem se stvari počasi že uredijo. Vsak potres povzroči veliko ranjencev; v prvi uri je potrebno, da odprejo vrata vse prve pomoči in bolnišnice, potem ljudi počasi razvrstijo po oddelkih.
Koliko se bo spremenila Evropa? Glede na to, da ni več krščanska, naj postane kakršna koli. Misliš, da bi ena družina v eni župniji spremenila župnijo? Ne verjamem. Župnija bi lahko spremenila tisto družino, če bi krščansko živela, če bi dala krščanski zgled. To je velik izziv za naše župnije, da pravzaprav lahko pokažemo, kdo smo. Problem pa je ta: v katerih župnijah je še krščanska identiteta? Koliko župljanov se še ima za kristjane? Če v župniji s tisoč ljudmi prihaja k maši sto, je to dosti.
Ste v goriški nadškofiji že kaj razmišljali o beguncih in župnijah?
Mi ne razmišljamo, ker to v eni ali drugi obliki že delamo. Morda nima družine prav vsaka župnija, toda škofija, ki šteje 90 župnij, danes gotovo pomaga več kot 90 družinam. Papež je predlagal, naj sprejmemo priseljence. Vsaka župnija za tako prvo pomoč nima niti materialnih in prostorskih zmogljivosti. Če bi uredila kakšen primeren prostor oz. stanovanje, bi že bilo, a dolgoročno. Papež je gotovo dal močno spodbudo, a praktično ni tako lahko izvedljivo.
Druga pomembna papeževa gesta v zadnjih tednih, tudi povezana z usmiljenjem, je odločitev, da bodo v svetem letu vsi duhovniki lahko odpuščali ženskam, ki so splavile, in moškim, ki so splav povzročili, če se pokesajo …
To ni nobena novost. Vsi duhovniki lahko odvežemo od greha splava v primeru predvidene smrti. So že bili primeri v prejšnjih svetih letih, ko so papeži dali to dovoljenje; to lahko določi tudi škof v svoji škofiji, npr. v postnem času. Papež je hotel s tem nakazati, da moramo biti duhovniki usmiljeni do kogarkoli, ki pride k nam, da ne smemo ločevati ljudi med male in velike grešnike, da bi prvim odpuščali ter druge kregali in kaznovali; da razen greha proti Svetemu Duhu so vsi grehi odpustljivi. Papež je jasen: dati odvezo tistemu, ki se resnično kesa in se želi poboljšati. To je pogoj, ki ga pa prepogosto pozabljamo. Ko smo že pri tem, močno ugovarjam nekaterim časopisom, tudi slovenskim, ki so citirali papeža v popolnoma napačni obliki. Navedli so, da je papež ukazal katoliškim ženskam dati odvezo … Papež tega ni napisal, ampak je naročil, naj se vsakomur, ki prizna, da je kakorkoli sodeloval pri splavu, podeli odveza.
Papežev prvi namen je bil, da bi si med seboj odpuščali, da bi bili med seboj usmiljeni. Tu lahko še veliko naredimo.
Kakšen pomen pa ima papežev motu proprio o pospešitvi postopkov za ugotavljanje ničnosti zakona?
Spet ugovarjam, ker so nekateri časopisi pisali, da je papež skrajšal čas za razporoko… V Cerkvi razporoke ni, ni bilo in je ne bo! Obstajajo nekateri izredni primeri, ki so dovoljeni svetemu očetu, da lahko loči dva zakonca pod določenimi pogoji, a to so izredno redki primeri, eden na milijon ali morda še manj. Papež je dal možnost škofom, da lahko sami preko svojega sodišča ali celo osebno ugotovijo ničnost zakona, ko gre za preprost primer. Če je potrebna daljša raziskava, ostane veljaven postopek, ki je veljal do danes. Novost je tudi ta, da ni potrebno, da sodišče na drugi stopnji potrdi prvo stopnjo. Da bo jasno: v Cerkvi ne obstaja razporoka, obstaja ugotovitev, ali je bil zakon sklenjen veljavno ali neveljavno, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljaven zakon ali ne. Nekateri se namreč poročijo, misleč da je vse prav, in čez leta pride na dan, da so bili nekateri pogoji neizpolnjeni. V tem primeru je zakon neveljaven in škof ali sodišče potrdita, da je bil zakon neveljaven. Nič ne razveljavita, ampak samo ugotovita. Pri procesu nikoli ni obsojen človek, ampak dejanje. Na zatožni klopi nista mož ali žena, ampak zakon.
Reforma tega postopka je revolucionarna. Prej je moral vsak primer skozi prvo in drugo stopnjo sodišča, to je pomenilo tri leta dela. Sedaj pride primer do škofa, v enem mesecu je vsega konec, če ni zapletov. Takih primerov je veliko. Je pa vprašanje, kateri od škofov si bo vzel odgovornost soditi, da je ta ali drug zakon ničen. Škofje, ki so prej protestirali, češ da so procesi predolgi, bodo sedaj sami ugotovili, kako je nujno potrebno, da so procesi.
Tudi če bo le 5% tistih, ki bodo lahko šli skozi krajše postopke, bo pa že 5% manj dela na sodišču. Doslej so čakali tudi do 3-4 leta, ker je bilo pri ugotavljanju veliko dela in papirjev.
Bliža se tudi drugi del sinode za družino, in to v času, ko se v zahodni družbi zelo močno spreminja pogled na življenje. Italijanska politika pritiska, da bi priznali družinske skupnosti, ki s tradicionalno družino nimajo kaj dosti opraviti …
Kljub temu da del italijanske družbe pričakuje priznanje katere koli zveze, pa politični vrh države še kar dobro zdrži, čeprav so ga že napadli z najvišjih vrhov evropske politike. Sem pa prepričan, da bo tudi v Italiji prej ali slej do tega prišlo. Po drugi strani mislim takole: če država sprejme zakon, ali je to izraz našega cerkvenega stanja? Ne! Cerkev se pač podreja državi, v kolikor so cerkveni člani tudi državljani države. Samo zato, ker obstaja zakon o istospolnih porokah, še ni potrebno, da se moram poročiti z moškim, a ne? Mene najbolj boli, da smo s temi zakoni zašli ne več v darvinizem in naturalizem, ampak v “kontradarvinizem” in “kontranaturalizem”. Delamo proti naravi! To me skrbi. Če se dva imata rada, sta zaradi mene lahko tudi skupaj, lahko se tudi poročita z belo obleko. Istospolnega para pa ne moremo izenačiti z raznospolnim! To ni isto kot družina. Merilo je posredništvo življenja. Kjer se posreduje življenje in narava obnavlja, to je naravno.
Drug problem je nekaka dvoja linija, ki nastaja med škofi in kardinali glede sinode. Nekateri namreč niso razumeli, kaj papež želi. Danes nimamo več družin, ki smo jih imeli pred sto leti. Veliko družin je razdeljenih in razdrobljenih. Papež nas vprašuje, ali naj imamo te družine za izobčene, ker so ločene, ali so še vedno naše in potrebujejo našo pomoč in podporo. Kaj naj naredimo, kjer je družina ločena in otroci trpijo? Kako naj jim stojimo ob strani? Kjer sta dva ločena in ni možnosti poti nazaj, pa sta vendarle oba “cerkvena”, pa zaradi njunih življenjskih okoliščin ne moreta biti skupaj: zaradi tega bi ne smela prejeti evharistije? Če sta vendar v vsem, razen v tem, zvesta Gospodu, zakaj bi je ne smela prejemati? Največji problem je posploševanje. Papež ne posplošuje; kardinali in škofje, ki so proti njemu, pa ja in to ni prav. Župniki bi morali ugotoviti od primera do primera. Osebno imam primere razporočenih in tudi civilno spet poročenih, ki jim dajem – v določenih obdobjih leta – dovoljenje, da prejemajo obhajilo, ker vidim njihovo vero, življenje in tudi ljubezen v novi družini. Če bo treba iti v vice, bom šel jaz namesto njih …! Ne dajem rednega dovoljenja, da bi to morda koga ne pohujšalo; za praznike pa jim le dovolim. Oni sami se zavedajo svojega stanja, a se še vedno čutijo del Cerkve. Kaj naj jim rečem? “Ti si grešnik, pojdi v koruzo”? Vsakemu, ki se iskreno kesa in zavestno skrbi, da bi se poboljšal, dam odvezo. To je cilj spovedi: želim se poboljšati, spremeniti. Če mi rečeta, da ju ne briga zakrament, da bosta ostala, kot sta, da ju ne zanima, kaj pravi Cerkev, bom o njiju podvomil. Toda če mi s čistimi nameni rečeta, da iščeta rešitev … Kdo sem jaz, da bi jima ne dal odveze?
Papež Ratzinger je leta 1970 (!) preroško zapisal, da bo Cerkev v prihodnosti veliko pretrpela, številčno bo manjša, izgubila bo veliko svojih družbenih privilegijev, začeti bo morala znova… Kristjani bodo tisti, ki se bodo zavestno in svobodno odločali za to. Tudi v takih razmerah bo Cerkev znala najti svoje bistvo: vero v troedinega Boga. Iz te vere bo izšla velika moč, ljudje bodo v njej našli veliko upanje, “odgovor na vprašanja, ki so si jih na skrivnem vedno postavljali”…
Slovenska Cerkev je izgubila vlak. Kar opisuje Benedikt XVI., je doživela pod komunizmom. Ko je izšla iz tega, je padla, namesto da bi iz trpljenja in mučeništva, ki ga je doživela kot krizo, izšla kot čista Cerkev. Spet je padla v klerikalistično Cerkev.
Pri nas bo enako. Ko in če bo Cerkev čez 50 ali 100 let morda spet vstala v Evropi, če bo padla v triumfalno Cerkev, kakršna je bila do druge svetovne vojne in še malo po njej, bo katastrofa. Če nas bo pa to, kar se danes dogaja, izučilo in bomo postali Kristusova Cerkev kot iz prvih časov krščanstva, potem bo vse imelo smisel. Ko se bo to zgodilo, bi rad, da bi iz 12 apostolov, ki bodo ostali na svetu od milijarde kristjanov, zrasla spet enaka Cerkev, kakršna se je rodila pred 2000 leti. Ne samo zato, ker me močno podpira vera v Kristusovo obljubo “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta”, ampak tudi zato, ker ne verjamem, da bo Cerkev propadla, saj ima vendarle kar precej dobrih celic. Zato sem prepričan, da bo obstala. Japonska je bila, po preganjanju jezuitov v 17. stoletju, 200 let brez duhovnikov. In ko so se duhovniki vrnili, so našli živo Cerkev. Laiki so trdno verovali in jo ohranili. Pri nas bo enako. Prav brez duhovnikov ne bomo nikdar ostali; morda bomo dosti bolj redki, morda bosta 2 ali bodo 3 za vso deželo, pa nič hudega! Prepričan sem, da bodo nekatere krščanske skupnosti le ostale. Morda se bomo vrnili v katakombe, ne vem. Morda bodo uničili tudi Vatikan, kot nekateri obljubljajo. Zame to ni nič hudega… Če uničijo baziliko sv. Petra, mar uničijo našo vero?! Po mojem bi to našo vero samo utrdilo! Dobrine, ki jih je Cerkev morala imeti v preteklosti, so nam danes v breme.
Ratzinger pravi, da gremo v čas majhnih krščanskih skupnosti. Te tudi danes držijo pokonci krščanstvo. Župnije imajo štete ure. Gibanja bodo ostala, združenja in družbe! To je danes živo v Cerkvi. Gibanje pa zraste okrog liderja. Ostale bodo župnije, kjer je lider, ne pa kateri koli krajevni župnik.
Danijel Devetak
Pogovor: dekan Karel Bolčina
