Kristjani v času krize

To je doba, za katero je značilen izrazit občutek negotovosti; doba, ko neznano, ki stoji pred nami, vzbuja strah, saj je prihodnost nepredvidljiva kot še nikdar prej. Obzorja so medla, svet uhaja z vajeti in zdi se, da res ni mogoče razumeti, v katero smer se premikamo.
V zahodnem svetu je dokaj razširjeno mnenje, da bodo (tudi) verstva prej ali slej izginila; “predvsem krščanstvo”, radi poudarjajo nekateri. Res je, krščanstvo je umrlo, in to neštetokrat. Prvič pred nekaj manj kot dva tisoč leti na križu … Toda vsakokrat je spet vstalo v razočaranje tistih, ki so upali v njegovo smrt. V svoji častitljivo dolgi zgodovini je Cerkev doživela marsikaj hujšega od pedofilskih ali finančnih afer in vatikanskih “krokarjev”. In vsakokrat, ko se je znala vrniti k svojim virom, je spet vstala. Morda delno spremenjena in prečiščena.
Številke jasno kažejo, da je – in bo – verujočih vedno manj; ti pa bodo morda bolj zavedni. Živimo namreč v sekulariziranem in tehnologiziranem svetu, v katerem se o veri najraje ne govori. Okolje nas sili, da živimo, kot če bi Boga ne bilo. Za mnoge vera sicer obstaja, toda prisotna ostaja le na intelektualni ravni in kot taka ne vpliva na vsakdanje odločitve in izbire. Taka vera, ločena od življenja, ne spreobrača, ne dopusti se zaljubljati v Kristusa. Če temelji zgolj na okosteneli tradiciji in etiketi, ne bo obstala. Preživela bo le zrela vera odraslih kristjanov, ki izhaja iz živega odnosa s Kristusom, s Cerkvijo, z Božjo besedo, z revnimi, sredi katerih je Jezus vedno navzoč.
Čas krize nas lahko spodbuja k poglobljenemu razmisleku o tem, kakšni kristjani smo in kakšni hočemo biti: “tradicionalni” ali zreli? Sili nas k odprtosti, k iskanju smisla in razlogov našega verovanja. Vera, ki se sprašuje in neprenehoma išče, je vera človeka “na poti”, ki se kljub dvomom in težavam ne ustavlja ter se ne obeša na malike. V kakšnem trenutku se nam morda zdi, da Bog ne hodi več z nami. V resnici pa nas On verjetno čaka nekje drugje, tam, kjer ga še nismo uvideli, kjer sploh ne mislimo, da ga bomo srečali. Zato se pustimo presenetiti!
Marsikdo meni, da Cerkev – petdeset let po Drugem vatikanskem koncilu, ki je pomenil in še vedno pomeni mejnik v zgodovini krščanstva -, še ni “izkoristila” tesnejšega sodelovanja med hierarhijo in laiki. Morda je le nastopil čas, ko bi v dialogu s krščenimi kristjani, ki jim odrasla vera ni le puhla beseda, storili korak naprej. Čas, ko bi skupaj presegli pastoralo, ki ohranja že zdavnaj preživete vzorce. Čas, ko naj bi duhovniki in laiki v odprtem dialogu delili izkušnje lastnih poti ter si skupno zamislili nove stile življenja, ki bi pomagali ljudem ostajati kristjani v okoljih, kjer živijo vsakdanje življenje. Če hočemo, da bo vera spet imela težo v življenju naših ljudi, družin in skupnosti, potrebujemo nove oblike pričevanja in posredovanja vere. Morda bi bilo potrebno z drugačnim pristopom postaviti v žarišče pastoralnih prizadevanj versko formacijo odraslih in družin, ki so odločilne za vzgojo otrok v veri. Kaj nas čaka v prihodnosti, ne vemo. Marsikaj se bo še končalo, vera pa bo ostala, če bomo le ostali zvesti Njegovim besedam, ki “ne bodo prešle”.

Nekateri sodobni misleci govorijo o našem času kot o času “konca”. Pri tem seveda nimajo v mislih majevskih prerokb, temveč konec zahodne omike, čas, ko naj bi prešli modernost, Evropa, krščanstvo in še kaj.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme