Rubrike

Kristjani pred novo križarsko vojno?

Kristjani pred novo križarsko vojno?

(Priloga Bodi človek!, uvodnik) - “Ne vem, kako je z vami, a zase vem, da sem potreboval ogromno časa, da sem začel razumevati, da človek, ki se z menoj v čem ne strinja, ni nujno moj nasprotnik...”

Da je morda moj sodelavec, morda tisti, ki mi pomaga rasti, morda tisti, ki mi čisti pot k resnici. Vem tudi, da bo preteklo še mnogo časa in mojih notranjih moči, preden bom to tudi ozavestil tako trdno, da bo to brez notranjih bojev, ali je to res ali ne, postalo moje prepričanje. Opažam pa, da pri tem nisem edini. Da gre za nekakšno bolezen slovenskega kristjana, ki je verjetno zrasla na pogorišču zgodovine, danes pa ima izvrstne pogoje, da se lahko brezmejno krepi.
Ni treba veliko besed, da bi to dokazal. Dovolj je pogledati v časopise ali na splet in že bomo – ob vsaki malce bolj žgoči temi – priče t. i. kulturnega boja. Hudo je predvsem to, da smo ga sprejeli za svojega, kot del svojega vsakdana, in to tako zelo, da izgleda že skoraj nujno, da se moramo ob vsaki razpravi postaviti na eno ali drugo stran in pripasti eni ali drugi vojski ter se tako torej poistovetiti z “belo” ali “rdečo” stranjo. Naj gre za domobrance ali partizane, Janšo ali Kučana, Rodeta ali Urana, vedno je enako. To, po čemer eni udrihajo, drugi vrnejo z enako ali večjo mero in tako gre iz dneva v dan, iz novice v novico, iz pogovora v pogovor.
Razmišljam, da gre pri vsem skupaj ne toliko za to, da bi res prišli do resnice, temveč, da bi oboji krepili svojo malce omajano identiteto. Razumete? Napadamo komuniste in liberalce, da bi dokazali, da nismo “njihovi”, ker nikoli nismo spadali k “njim”, in to delamo zato, ker pravzaprav ne vemo, kdo smo. Oziroma kdo želimo biti. Ne gre za to, kakšno mnenje imajo, temveč za to, da sem proti njemu. Gre za nekakšen nadomestek identitete. Anti-identiteta. Se pravi: ne, kdo sem, ampak, kdo nisem.
Dobro, dejstvo je, da je v Sloveniji prisotna velika alergija na kristjane in na Cerkev. A dejstvo je tudi, da tudi kristjani na napade velikokrat odgovarjamo na prav enak način, kot smo bili napadeni. Po navadi gre za obračunavanje s preteklostjo, dvoličnostjo, hinavščino in vsesplošnim obmetavanjem z grehi. Cilj je samo eden: čim bolj ogrditi nasprotnika in mu dokazati ne samo to, da se moti, temveč, da nikdar v ničemer ne bo imel prav.
Zakaj to počnemo? Nam je kdo stopil na žulj? Ali pa smo prvič vendarle začutili zahtevnost evangelija? Zahtevnost “drugega lica”, zahtevnost preseganja človeških meril, starih zakonov á la “zob za zob” in odpuščanja? Se je morda to zgodilo, ker škriplje v naši identiteti, v našem krščanstvu, ki ostaja krščanstvo na papirju, ne v življenju? Ker bi zahtevalo korenite spremembe našega mišljenja, recimo takšne, ki bi vključevale preokrenitev s tega, kar smo vajeni, na to, kar bi morali biti?
Poleg tega je boj tudi veliko lažja pot. Veliko lažja od poslušanja, veliko lažja od pogovora. Vsaj na zunaj tudi veliko bolj učinkovita. Seveda, vajeni smo, da se s potrpežljivim čakanjem in prigovarjanjem bolj malo doseže. Da je treba stvari zaostriti, ker te sicer nihče ne jemlje resno in ti ne posveča pozornosti. Toda sprašujem se, ali je boj res lahko krščanski odgovor, ali je vojna, četudi v obrambi, res lahko pristno krščansko oznanilo, je boj to, kar bo naredilo svet bolj Božji? Da se tudi v svojem krščanstvu postavimo na okope in streljamo z vsemi topovi?
Razmišljam o identiteti kristjana v sodobni družbi. In gledam kričeče preroke, ki so grajali Izrael, pa na stotine mučencev, ki so molče stali na grmadah, na desetine tistih, ki so si upali povzdigniti glas in obsoditi krivice, ter množice svetih mož in žena, ki so z molitvijo v samoti preoblikovali svet. Gledam in vidim, da je toliko različnih metod, ki se zedinjajo v tem, da niso nasilne. Niti besedno nasilne. Razlog je preprost. Njihovo izhodišče in središče je Jezus Kristus, orodje pa evangelij: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod”. (Jn 18,36)
Gre za drugačno logiko, za drugačno “vojsko”, kot so tiste po svetu, tudi tiste, ki se borijo proti kristjanom. Gre za pričevalce, ne vojake; za učence, ne za učitelje. “Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno”. (1 Kor 1,27) Taka “strategija” kristjanov, Cerkve, ne more biti napad ali obramba, niti ne opozicija ali koalicija, temveč prisotnost. Preprosta prisotnost s svojo identiteto, ki je evangelij. Da kristjani tako nismo nikomur trn v peti, temveč led za opečeno kožo in ogenj za zmrznjene roke. Drugačni, ne nasprotniki.
Saj delamo in se borimo za človeka, kajne?
Marko Rijavec

(Iz priloge Bodi človek! z dne 27.9.2012)

Priloga v formatu pdf: stran 1, stran 2, stran 3, stran 4

26.09.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!