Kraška ohcet naj bo spodbuda mladim za skupno pot

POGOVOR – Tone Bedenčič o pomenu poroke in letošnji Kraški ohceti

Konec tedna bo na Repentabru zaživela Kraška ohcet, vedno težko pričakovana poroka, obenem pa pomembna kulturna tradicija, velik praznik za vaško in slovensko skupnost, odmeven tudi v širši okolici. Poleg praznika in tradicije pa ne smemo pozabiti, da ima Kraška ohcet tudi izrazito duhovno razsežnost, saj gre za cerkveno poroko, obred, močno zaznamovan z vero, družino in skupnostjo, vrednotami, ki so danes včasih potisnjene nekoliko v ozadje. O tem smo se pogovorili z domačim župnikom Tonetom Bedenčičem.

Gospod Bedenčič, kako vi kot župnik gledate na pomen tega obreda danes in kaj nam sporoča o vrednotah, ki jih prinaša poroka?

Kraška ohcet ima dve značilnosti: lepo je, da močno poudarja tradicijo in zgodovinsko povezanost tega območja in kulture. Slovenske poroke, cerkvene poroke kot izvir življenja, so bile od nekdaj praznik veselja celotne skupnosti, saj so pomenile, da skupnost živi naprej. Ljudje so se tega veselili in imeli slovesen praznik, ki je trajal tudi več dni.

Drugi vidik pa je, da je bilo neko dejanje potrjeno pred javnostjo, pred cerkveno ali državno oblastjo. Danes to ni več pogosto. Pari živijo skupaj, ne da bi se predstavili javnosti kot par, ki se je odločil za skupno življenje. Pogosto gre za zveze, kjer se lahko počutita dobro, a če pride do težav, se zveza razdre. Ob tem se potisne v ozadje globljo čustveno vez in ustvarjanje novega življenja ter družinskega okolja.

Kraška ohcet tako ohranja oba vidika: vidik resnične poroke, ki je tudi cerkvena, in hkrati zunanjo slovesnost, ki izraža veselje skupnosti, ko se nekdo odloči za novo skupno pot. Zdi se mi, da bi bilo ob tem prazniku idealno, če bi mediji in javnost več govorili ne samo o preteklosti, tradiciji in starih navadah, ampak tudi o poroki kot novem življenju para v skupnosti.

Prav poroka in skupna pot sta bistvenega pomena, če hočemo ohraniti našo zamejsko skupnost. Če porok ne bo, tudi veselja in skupnih praznovanj ne bo. Vsaka poroka je bila nekoč veliko veselje, tako kot Kraška ohcet. Mnogi si tega veselja še želijo in se poročijo. Prav ta vidik spodbujanja k skupnemu življenju je pomemben.

S poroko in ustvarjanjem novega družinskega jedra par postane sokreator življenja. Bog, ko nas je ustvaril, si je želel, da bi se vsak otrok rodil v ljubečem odnosu med možem in ženo, da bi bil srečen. Ne smemo spregledati, da otrok raste drugače, če se rodi iz ljubezni, globokega medsebojnega odnosa in prijateljstva, ne pa iz igre ali naključja.

Današnji čas je problematičen, saj vsega tega ne spodbuja, ampak celo ponuja nasproten način življenja, kot da družina ni bistvenega pomena in ni ključna za prihodnost človeštva. Tako otrok postane lahko kot igrača, zadovoljenje lastnih potreb, nekaj kar meni ugaja, je zaradi mene. V resnici pa je drugače. Štarši so zaradi otroka. Od njih, od njihove vzgoje, vrednot, je odvisno kakšna bo bodoča družba. Otroci pridejo in odidejo. Tudi pri nas v zamejstvu se moramo zavedati, da naša slovenska skupnost ne bo preživela samo zaradi tradicije, ki je seveda pomembna, ampak zaradi življenjskega soka prihodnjih družin. Če bodo poroke in nove družine, bo tudi veselje in tradicija. Če pa bomo ostali brez konkretnega življenja, družin, skupnosti, bo to pomenilo, da smo drevo, ki usiha. Spominjali se bomo, kako je bilo nekoč lepo in bogato – in kako danes ni več.

Zato si želim, da bi vsaka Kraška ohcet bila naboj veselja in spodbuda mladim k skupnemu življenju, k temu, da se poročijo, ustvarijo družino in ob tem ostanejo zavedni in ponosni Slovenci.

Krščanske vrednote, vrednote poroke in družine so danes vse bolj pod udarom. Kako gledate na to stanje?

Pred leti je bila udeležba na tečajih za zaročence velika, prav tako je bilo veliko porok. Danes pa je veliko kristjanov, ki so izgubili smisel poroke in da se predajo v božje roke ob navzočnosti skupnosti in sovernikov. Morda so izgubili vero, morda nimajo več želje po nečem globljem, po večnosti, ki nam jo dajejo vera, ljubezen, družina in poroka. Zdi se mi, da smo preveč razvrednotili ljubezen, jo omejili, daje obrnjena mnogokrat le na nas same. Enostavno zgubili smo Ljubezen, ki nam jo podarja Bog Ljubezni.

Danes je družba individualistična – živimo vse bolj ekonomsko, materialno in egoistično. Zmanjkalo je nekaj globljega, dejanje in zavedanje, da smo zasidrani v skrivnosti, ki nam jo prinašata življenje in ljubezen. Živeti je treba pristno človeško, biti topli, v odnosu do bližnjega. Še posebej besedi in roki, ki se razdaja.Ne smemo misliti samo na lastno veselje, ampak ustvariti pogoje za veselje tudi sočloveka. Prav to ravnovesje je v paru bistvenega pomena.

Seveda to zahteva trud in delo, tudi težke trenutke in preizkušnje, ki pa jih je z ljubeznijo mogoče premagati.

Ob koncu pa še nekaj o letošnjem paru, Tini Forčič in Thomasu Velikonji …

Zelo lep par sta. Hodila sta redno na tečaj za pripravo na zakon in poroko vzela resno. Na tečaju je poseben poudarek na verskem in vzgojnem področju, na starševstvu. Želel sem jima poudariti verski vidik – če sta se odločila, da se poročita v cerkvi in svoje življenje darujeta Kristusu, je to nekaj čudovitega. S tem se približujeta izvoru Božje moči. Zakaj ne bi črpala iz tega izvira, če sta se mu že tako približala?

Naj odkrivata, kako priti čim globlje v božjo ljubezen, ki ju je ustvarila in se v poroki danes nanju razliva. Tina in Thomas imata vsak svoje izkušnje, a sta zdaj izredno močno povezana. Odločila sta se za poroko v cerkvi, in to na Kraški ohceti, da bi dala pečat njuni ljubezni, ki  je po mnogih poteh prišla do cilja in želi zdaj živeti v polnosti. Želim si in upam, da jima bo to ljubezen uspelo uresničiti v polnosti.