“Kraška ohcet je ponos naših krajev”

POGOVOR – Vesna Guštin o Kraški ohceti 2025, ki bo zaživela v Repnu od 27. do 31. avgusta

Vsaki dve leti na Tržaškem Krasu, točneje v Repnu, na Colu in na Tabru poteka eden najuspešnejših in najbolj priljubljenih praznikov ter kulturno-etnografskih dogodkov slovenske narodne skupnosti v Italiji – Kraška ohcet. Praznik, ki zaznamuje zadnji teden avgusta, obuja enega najpomembnejših življenjskih trenutkov in star običaj poroke, ki je bil v taki obliki značilen za Kras v drugi polovici 19. stoletja. Letos se bosta konec avgusta po tem starem običaju poročila ženin in nevesta iz devinsko-nabrežinske občine. Organizatorji Kraške ohceti že več mesecev pripravljajo edinstveni poletni trenutek. O tej že tradicionalni prireditvi, ki sega daleč v čas, smo se pogovorili s kulturno delavko, glasbenico, pisateljico in predsednico Kulturnega društva Kraški dom, ki aktivno sodeluje pri pripravi Kraške ohceti, Vesno Guštin.

Kaj je vaš prvi spomin na Kraško ohcet?

Moj prvi spomin na Kraško ohcet sega v leto 1968, ko je bila prva izvedba te prireditve. Takrat sem bila še mlada punčka. Kraška ohcet se je pravzaprav rodila v bližini mojega doma, deloma pa tudi v naši hiši. Takrat še ni bilo društva, ampak je deloval moški pevski zbor, ki ga je vodil moj oče. Takrat, ob prvi ohceti in otvoritvi Kraške hiše, si nihče ni mogel predstavljati, kako bo dogodek zrasel in se razvil do današnje oblike. Spomini na tisti čas so seveda zelo lepi, čeprav sem bila takrat le otrok in nisem imela nobene naloge. Vem, da ne samo jaz, ampak tudi vsi vaščani, ki so bili takrat akterji in so danes že v zrelih letih, še vedno prihajajo pomagat, če lahko. Danes je Kraška ohcet veliko večja – ob prvih prireditvah je bilo okoli 100 noš, nazadnje pa več kot 1100. Ljudje zelo cenijo, da ohranjamo staro tradicijo, čeprav se časi spreminjajo. Pred leti smo zato postavili določene kriterije glede tradicionalnih noš, da ohranimo pristnost in ponos tega kraja. To je ponos naših krajev. Veseli nas tudi, da se vse več mladih vključuje in spoštuje običaje.

Od kdaj sodelujete pri pripravi ohceti?

Ob prvih ohcetih so prišle na pomoč starejše žene, saj so vedele, kako se stvari pravilno naredi – od rožic za slavoloke (kluna) do drugih priprav. V vasi je vedno obstajala povezanost: nevestine prijateljice so skrbele za svojo nalogo, prav tako ženinovi prijatelji. Kasneje smo začele pomagati tudi mlajše – sama sodelujem vsako leto že od svojega 16. leta. Danes se ta tradicija nadaljuje, saj tudi mladi iz vasi z veseljem sodelujejo pri pripravi. Takrat je raziskavo o teh tradicijah po vasi izvedla moja sestra Majda, saj je bila študentka. Pri starejših občanih je zbirala informacije o starih navadah in na podlagi teh pričevanj se je prireditev postopoma oblikovala. Tako smo po njihovih nasvetih začeli pripravljati kuhane štruklje, ki so nekoč simbolično predstavljali torto za mladoporočenca. Obudili smo tudi stare kulinarične običaje in si zamislili, da bi v času ohceti gostilne ponujale značilne kraške jedi. Sprva so domačini dvomili, da bodo obiskovalci jedli te preproste, “revne” jedi – a izkazalo se je, da jih vsi zelo cenijo, kar velja še danes.

Kdo organizira ohcet in kako se je vse začelo?

Idejni oče Kraške ohceti je bil Egon Kraus, ki je zbral okoli sebe skupino ljudi in skupaj so ustanovili Zadrugo Naš Kras. Začeli so v tridesetih, kasneje pa so se pridružili še drugi. Skupaj so zbrali sredstva, odkupili in obnovili Kraško hišo z zamislijo, da bi prihodnjim rodovom prikazali, kako so nekoč živeli Kraševci. Imeli so še eno odlično idejo: da bi odprtje Kraške hiše ne bilo zgolj muzejski dogodek, ampak živ prikaz nekdanjega življenja. Tako je nastala prva uprizorjena poroka – podobna tistim, ki so potekale pred 150 leti ali več. Poroka je trajala dva dneva samo v Repnu, sledil je sobotni prevoz bale in nedeljska poroka, kot je bilo nekoč običajno. Kraška hiša je predstavljala novi dom mladoporočencev, dom neveste pa je bil pod vasjo, kot včasih. Priprave na poroko so takrat, kot sem že povedala, vodile starejše ženske, ki so se same poročile na ta način in so natančno vedele, kako mora vse potekati. Takšne poroke so bile običajne še po drugi svetovni vojni – šele v 50. letih so se začele spreminjati. Ženske, rojene okoli leta 1900, so imele še žive spomine in bogato znanje, ki so ga z veseljem predajale naprej. Dve leti po ustanovitvi zadruge je nato nastalo še Kulturno društvo Kraški dom, prav z namenom, da bi lahko organizirali vse potrebno za vsakoletno izvedbo ohceti. Kasneje se je pridružila tudi Občina Repentabor, tako da danes prireditev soorganiziramo Zadruga Naš Kras, Kulturno društvo Kraški dom in Občina Repentabor.

Povejte nam, kako potekajo priprave.

Par za Kraško ohcet iščemo vsaki dve leti. Zadnja poroka je bila leta 2022, a potem se par ni našel, kar ni nič nenavadnega. Nikoli ni bilo veliko kandidatov – to je namreč nekaj posebnega. Gre za poroko, ki jo deliš s tisoči obiskovalcev, zato moraš biti pripravljen izpostaviti se in sodelovati. To ni intimna poroka, zato se moraš nad njo res navduševati in imeti rad tradicijo. Zaradi današnjih trendov je iskanje para vse težje – mladi se redkeje poročajo, še posebej cerkveno, kar pa je pri Kraški ohceti del tradicije. Vse skupaj zahteva veliko predanosti, prisotnosti in pripravljenosti sodelovati pri dogodkih, ki se vrstijo že več mesecev prej. Kljub temu pa je vseh 28 parov, ki so se do zdaj poročili na Kraški ohceti, povedalo, da je bila to izjemna izkušnja. Če bi lahko izbirali znova, bi se vsi ponovno odločili za to obliko poroke. Ko se par končno najde, je treba hitro začeti z organizacijo. Birokracija je vedno bolj zapletena in zamudna, poleg tega je v avgustu skoraj vsak dan kakšen sestanek ali priprava. Vse to zahteva dobro ekipo in veliko usklajevanja.

Vemo, da obstajajo določeni pogoji in določeni kriteriji pri izbiri para.

Pogoj za sodelovanje na Kraški ohceti je, da je par naš, slovensko govoreč. Ves dogodek in vsi spremljevalni pogovori med prazničnimi dnevi potekajo v našem, primorskem dialektu. Sicer se je že zgodilo, da je bil en član para italijansko govoreč, a je dobro razumel jezik in svojo vlogo odlično opravil tudi v slovenščini. Par kot tak sicer nima veliko govorov – več nastopov imajo drugi udeleženci. Spomnim se zanimivega primera pred približno tridesetimi leti, ko me je poklical par iz Toskane. Povedala sta, da sta bila na Kraški ohceti in da jima je bil praznik izjemno všeč, zato sta spraševala, ali bi se tudi onadva lahko poročila v okviru te prireditve. Jasno sem jima morala razložiti, da to žal ni mogoče, saj mora par govoriti slovensko – to je naša tradicija. Gospa mi je takrat odgovorila, da to popolnoma razume in da se ji zdi prav, da tradicijo ohranjamo takšno, kot je. Takšni odzivi potrjujejo, da delamo prav.

Kako težko je dobiti pravi par za poroko?

To je res ena izmed najtežjih odločitev – izbira para. Če bi bilo več parov, velja nenapisano pravilo, da ima prednost tisti iz občine Repentabor. A vedno poskušamo upoštevati različne dejavnike, ni enega točno določenega kriterija. Sestanemo se, se pogovorimo in skupaj kot organizatorji sprejmemo odločitev. Vedno v mirnem in spoštljivem duhu – zamer ni bilo nikoli.

Večkrat pa se je zgodilo, da para sploh ni bilo, in zato ohceti ni bilo mogoče izvesti. Tako smo denimo leta 2018 praznovali le 50-letnico Kraške ohceti, brez same poroke.

Kaj je vaša glavna naloga, kdo pa vam pomaga pri delu?

Zrasla sem s Kraško ohcetjo. Po poklicu sem glasbenica, a če ne bi študirala glasbe, bi gotovo izbrala etnologijo, saj me od nekdaj privlači zbiranje starih receptov, običajev in pripovedi. Že kot otrok sem z veseljem poslušala stare ljudi, zato mi je bila ta tradicija vedno blizu. Od nekdaj sem sodelovala pri Kraški ohceti in ostala zvesta tej dediščini tudi kasneje. Ko sem se poročila, se žal nisva mogla poročiti na Kraški ohceti, saj je takrat nekaj let ni bilo. Moram reči, da sem bila po značaju precej zadržana, tudi zaradi očetove vzgoje. A z možem, ki mi je stal ob strani, je moj pravi – bolj odprt in sončen – značaj prišel na dan. Leto po najini poroki sem se pogovorila z Egonom Krausom in mu predlagala, da bi ohcet ponovno obudili. Šla sem po celi občini in spraševala ljudi, ali bi bili pripravljeni sodelovati – in uspelo je. Tako je leta 1978 Kraška ohcet spet zaživela. Čeprav se sama nisem poročila na njej, mi je bila ta tradicija vedno pri srcu. Ves čas sem pomagala in stala ob strani, danes pa je posebej lepo videti, kako se vključujejo tudi mladi. Ti bodo sčasoma prevzeli pripravo v celoti, kar daje dogodku novo moč in prihodnost.

Kako se pripravljata ženin in nevesta? Bi nam kaj povedali o paru, ki se bo poročil na letošnji ohceti?

Letošnja mladoporočenca Kraške ohceti, Tina Forčič in Thomas Velikonja, sta resnično navdušena nad sodelovanjem. Vsakič, ko se srečamo, sta nasmejana, odprta in polna veselja – kar daje prireditvi poseben čar. Tina je medicinska sestra iz Šempolaja, Thomas pa šolski uslužbenec iz Trsta. Oba sta dejavna člana Slovenskega kulturnega društva Vigred in aktivno sodelujeta v lokalnem kulturnem življenju. Skupaj živita v toplem družinskem okolju, kjer ohranjata in živita tradicijo ter vrednote kraškega prostora.

Kako potem poteka celoten praznik?

Program Kraške ohceti se prične v sredo, letos bo to 27. avgusta, z uradno otvoritvijo praznika. V okviru odprtja poteka tudi simboličen dogodek Srečno pot, novic in novica, ki smo ga dodali kasneje, saj smo z leti opažali vedno večje zanimanje obiskovalcev. Četrtek je namenjen fantovščini in dekliščini, v petek sledi podoknica – običaj, ki sicer ni bil neposredno del poročnega obreda, ampak je povezan z nekdanjim ženitovanjem. Mladi fantje so takrat hodili po vasi in dekletom peli pod okni – star običaj, prepleten z ljubeznijo, pesmijo in vaško kulturo. Sobota je namenjena prevozu bale, v nedeljo pa sledi vrhunec praznika – poroka. Letos bo Kraška ohcet še posebej slavnostna, saj se bo osrednje nedeljske slovesnosti udeležila tudi predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, kot je konec junija napovedala naša županja. Predsednica bo v Repen prišla v nedeljo, 31. avgusta, prav na dan poroke. Nedeljsko dogajanje se začne v jutranjih urah, ko se začnejo zbirati noše v Kraški hiši. Poroka bo ob 11. uri na Tabru. S Kraške hiše se najprej odpravijo po nevesto na Col, nato gresta ženin in nevesta skupaj na Tabor, kjer poteka obred, potem pa v slavnostnem sprevodu nazaj proti Kraški hiši. Tam poteka še predaja neveste po starem običaju – najprej se predstavita dve lažni nevesti, nato pa pride prava, ki s seboj prinese kolač, in tako se začne praznovanje, kot veleva stara kraška tradicija.

Zakaj se vse dogaja v Kraški hiši?

Kraška hiša v Repnu je danes edini tovrstni muzej na celotnem Tržaškem Krasu. Vsi prostori so ohranjeni in urejeni tako, kot so bili nekoč – v skladu z značilnostmi tradicionalnega kraškega doma. Hiša je ostala skoraj nespremenjena in prav zato smo lahko nanjo zelo ponosni. Zaradi kulturne in zgodovinske vrednosti je skozi vse leto priljubljena destinacija za številne obiskovalce in izletnike. Prav zahvaljujoč ohranitvi te hiše se je ohranilo tudi marsikaj drugega – med drugim značilna skrilasta streha, ki je bila nekoč stalnica kraške arhitekture. Ko so se odločili, da bodo hišo odkupili in preuredili, so imeli resnično vizionarsko idejo – predvsem Egon Kraus in vsi, ki so se z njim zbrali v Zadrugi Naš Kras. V času gospodarskega razcveta so se številne stare hiše podirale, nadomeščale so jih nove. Egon Kraus pa je že takrat opozarjal, da če bomo tako nadaljevali, na Krasu ne bo ostal niti en primer avtentične kraške hiše. Zato so iskali po različnih vaseh in pravo stavbo našli tu v Repnu, kjer je nastal današnji muzej. Čeprav ni znano točno leto izgradnje, ker so se prostori sčasoma spreminjali in dograjevali, je na enem od kamnov v hiši vklesan datum 1835 – in to daje hiši še dodatno zgodovinsko vrednost.

Kaj torej pomeni ta dogodek za celotno slovensko skupnost v Italiji?

Mislim, da je Kraška ohcet ponos vseh nas, vseh ljudi, ki se trudimo, da ta tradicija raste in živi. To je pravi ponos, saj gre za resnično poroko — če ne bi bila resnična in pristna, ne bi imela takšnega pomena. Že skoraj 60 let se trudimo ohranjati prvotne običaje, kar ni vedno lahko, a kljub temu nam to uspeva. Naš ponos ni le lokalni, temveč sega preko krajevnih meja na celotno območje. Prav lepo je videti tudi, da večinski narod ceni in spoštuje to prireditev, saj se vse dogaja v slovenščini. Zadnjo Kraško ohcet so celo prenašali po državni televiziji, kar je še dodatna potrditev njene pomembnosti in prepoznavnosti.

Kateri spomin na Kraško ohcet pa je za vas najlepši?

Nimam najlepšega spomina, ker so enostavno vsi res lepi. Vsi pari so bili enkratni in posebni. Vsak od njih je bil nekaj čudovitega, vsi so mi pustili svoj pečat. S temi pari sem vzpostavila poseben stik, kot da bi bili bratje in prijatelji – povezava, ki traja še danes. Že pri prvem paru, ko sem bila še otrok, sem čutila to posebno vez. Vsi, ki so kdaj sodelovali – tudi veliki očetje in matere, ki jih danes ni več – so del te globoke in lepe zgodbe. To je nekaj zelo posebnega, nekaj, kar res ogreje srce.