Kolesarski podvig in neverjetno doživetje

Piše: Matevž Čotar

Pogovor / David Škorjanc, član SPDG

Odlična kolesarja David Škorjanc in Manuel Persoglia, člana Slovenskega planinskega društva Gorica in kolesarskega odseka omenjenega društva, sta maja prekolesarila 500 km dolgo pot iz Ljubljane do Trsta in premagala 10.000 metrov višinske razlike. Udeležila sta se namreč kolesarskega dogodka Seven Serpents (Quick Bite!), ki je prava dogodivščina s kolesi po stranskih in makadamskih cestah. Kako sta se pripravila na podvig in kako sta opravila z zahtevno traso, nam je povedal David Škorjanc.

Lani septembra sta prekolesarila z Istra Land, tokrat s Seven Serpents. Sta se z Manuelom dobro ujela pri kolesarstvu?

Ja, oba sva zaljubljena v ta šport in všeč so nama tudi taki podvigi oz. večdnevne in dolge trase. Že po Istra Landu sva se začela pogovarjati o tem dogodku in ga meseca maja uspešno in po planu prekolesarila.

Kako sta se pripravljala?

Če si kolesar oz. če kolesariš redno (dvakrat, trikrat na teden), ni treba posebnih priprav za tak dogodek. Seveda je treba nekoliko razlikovati med tistimi, ki si želijo zasesti prva mesta, tistimi, ki si želijo turo odpeljati v določenem času in z določenimi cilji, in tistimi, ki se vpišejo za bolj turistično vožnjo. Midva sva v tisti srednji kategoriji. Gre vsekakor bolj za psihološko pripravo, saj si je treba postaviti jasne cilje in jih spoštovati, med vožnjo pa kljub težkim trenutkom, bolečinam ipd. obdržati svoj tempo vožnje in kolesariti naprej. Če se začne udeleženec npr. preveč ustavljati, lahko izgubi tempo in bo težje speljal traso do konca. To je trik, ki sva ga dobro spoznala na dogodku Istra Land, in rekel bi, da sva ga tokrat na Seven Serpents odlično izrabila.

Opiši nam prekolesarjeno pot …

Start je bil v Ljubljani, dobili smo startno številko, GPS itd. Iz Ljubljane smo prek četrti Golovec prekolesarili tri klance do Cerknice in Sv. Trojice, kjer je bil prvi “checkpoint”oz. kontrolna točka. Po kosilu smo prek Postojne šli do Predjamskega gradu in nato po slikoviti škocjanski dolini spet do Cerknice, kjer smo končali krožno pot. Od tam smo ob jezeru prekolesarili še do Starega trga pri Ložu, kjer sva se z Manuelom že vnaprej zmenila, da bova prespala. Organizatorji ti namreč svetujejo, kje se lahko ustaviš čez noč, oz. ti povedo, koliko kilometrov je do naslednje vasi oz. naselja. Od Starega trga je sledilo 60-70 km gozdov do Hrvaške in nisva nameravala kolesariti ponoči.

Naslednje jutro sva zgodaj startala in prevozila res lepo traso skozi gozdove pod Snežnikom. Tu je bila neverjetno urejena in široka bela cesta, popoln mir in pravi užitek. Slišali so se le zvoki narave. Nato sva prišla na Hrvaško, kjer sva skozi Dolino smrti (Passo della morte) šele po 5-6 urah jutranjega kolesarjenja prikolesarila do prvega naselja. V notranjosti Hrvaške so postale steze zahtevnejše, podobne našim kraškim. Zelo težke s tehničnega vidika, bil je grbinast teren, po katerem kolo ni teklo, in je bil zato to dodaten napor. Od tam sva se nato spustila vse do druge kontrolne točke, ki je bila pri Krškem mostu. Sem sva prišla ob uri kosila. Cilj najinega drugega dne je bil priti pravočasno do trajekta za Cres. Zadnji je peljal ob polnoči. Mislim, da je bil drugi dan absolutno najzahtevnejši. Po kosilu je sledila popoldanska zahtevna trasa po Krku, kjer ni bilo nič nižinskega terena, ampak vse gor in dol po klancih. Ob koncu dneva sva prekolesarila skupno 210 km in premagala 4000 metrov višinske razlike. Uspelo nama je stopiti na trajekt, ki je odpeljal ob 22. uri. Prišla sva na Cres, kjer je vladal popoln večerni mir. Na cesti sva bila sama, ker je otok že “spal”. Ostalo nama je še nekaj energije, zato sva odločila, da greva še malo naprej. Na Cresu je trasa potekala v glavnem po asfaltiranih cestah. Prišla sva do primerne točke in tam prespala v spalnih vrečah.

Naslednje jutro sva prišla ob 6. uri že do trajekta, ki nas je ob 7.30 odpeljal do Istre, in sicer do kraja Brestova. Tam se je začel zadnji del trase, ki je peljala najprej do tretje kontrolne točke na Učki. Zelo zahtevno je bilo. Startala sva namreč z ravni morske gladine in sklenila vzpon na Veli Učki na približno 1400 metrih višine. Vzpon je dodatno obremenil dež, ki naju je spremljal cel tretji dan. Z Učke sva se spustila proti Italiji do planote pod Slavnikom in nato proti večeru, okoli 19. ure prišla na cilj na Veliki trg v Trstu.

Pravi uspeh in podvig! Čestitamo!

Ja, zelo lepa izkušnja. Nisva gledala na rezultat, pozorna sva bila le na osebni načrt. Na koncu pa je bil tudi rezultat izjemen. Na dogodek so se udeleženci lahko vpisali in “tekmovali” v paru ali kot posamezniki. Midva sva se vpisala kot dvojica in se uvrstila na šesto mesto med 28 pari. Lep rezultat tudi glede na to, da sva se odločila za gorsko kolo, za kar se je odločilo le 10 % udeležencev. Ostali so raje izbrali vrsto “gravel”, tj. cestno kolo s širšimi gumami.

Mogoče lahko kot zanimivost opišem podvig posameznika, ki je kot prvi končal dogodek. Prvi dan se sploh ni ustavil in ob polnoči je že bil na trajektu za Cres. Naslednji dan je stopil zjutraj na trajekt za Istro in ob uri kosila že bil na Velikem trgu. Drugače so nekateri udeleženci prikolesarili do ciljne črte četrti ali pa tudi peti oz. šesti dan. Organizatorji so npr. pet dni svetovali predvsem tistim, ki so se vpisali bolj na turistično vožnjo.

In zdaj? Imata že v planu naslednji izziv?

Istra Land naju je prevzel. Je neverjetno panoramska tura. Lani nisva bila še dobro organizirana, zato bi rada traso ponovila, nekoliko izboljšala čas, traso prekolesarila na malo drugačen način in verjetno tudi drugače uživala.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme