Koga moti slovenski jezik v cerkvi?

Piše: Pavel Vidau

PREJELI SMO / Je to še tista Cerkev, za katero je Kristus umrl na križu?

Iz Kanalske doline prihajajo neljube novice, ki se nanašajo na občutljivo temo: prepoved slovenskega jezika v cerkvi sv. Tilna v Žabnicah. Kot smo lahko prebrali v časnikih, še posebej v kulturno verskem listu Dom, je vikar, duhovnik iz Romunije – Gabriel Vasile Ciampoesu, najprej pri nekaterih mašah izključil Očenaš v slovenščini, še prej pa prepovedal slovenščino pri rožnem vencu in križevem potu, del vernikov je tudi prizadelo, da so iz božjega hrama izginile pesmarice s slovenskimi pesmimi. V nadaljevanju članka piše: vedno se je v dveh cerkvah, poleg cerkve sv. Tilna tudi v podružni cerkvi sv. Doroteje, molilo, pridigalo in pelo v domačem jeziku, v slovenščini, v nemščini in furlanščini. Duhovniki, ki domačega jezika niso govorili, so se ga po potrebi naučili. V nedeljo, 2. maja 2021, pa so verniki ob prihodu v cerkev našli na klopeh liste v italijanščini, kjer so bila napisana nekakšna pravila cerkvenega petja s podpisom vikarja Gabriela. V zadnji, deseti točki je zapisano – prevedeno “Sveta glasba vodi v misterij. Dotakne se srca, petje v jeziku, ki ga razumejo vsi, približa oddaljene” (pri tem so domačini razumeli, da ni zaželeno slovensko petje). Izvirni dekalog izpod peresa msgr. in skladatelja Marca Frasine se glasi drugače: “Dotakne se srca, zbliža oddaljene, ne potrebuje prevajanja. Ona dviga: glej njeno izredno moč.”

Povedati je treba, da je cerkev sv. Tilna v Žabnicah 28. aprila 2021 slavila častitljivo obletnico: 550-letnico posvetitve (posvečena je bila 28. 4. 1471). Ob tej priožnosti je bogoslužje vodil župnik Alan Iacoponi. Pri maši je sodeloval s slovenskim petjem cerkveni pevski zbor Žabnice, pod vodstvom Gabriela Moschitza, ki sodeluje pri zboru že 51 let.

Težko razumljiva je izjava župnika g. Alana Iacoponija, po rodu iz Bolivije, ki je zadolžen za pastoralno sodelovanje Trbiž, ko pravi, da ni ničesar vedel o namerah svojega sodelavca.

Drugi vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Janez XXIII. (25. 11. 1881 – 3. 6. 1963) leta 1962 in sklenil njegov naslednik, papež Pavel VI. leta 1965, je temeljito prenovil potek liturgije. Uvedel je bogoslužje v domačem jeziku in ukinil prevlado latinščine. Če preberemo življenjepis misijonarja Friderika Barage Le eno je potrebno Karla Mauserja, spoznamo, kako se je on trudil, da se je naučil različnih jezikov, tudi domorodnih indijanskih plemen, kjer je misijonaril v Kanadi. S tem je spoznaval in dojemal njihov način življenja, njihovo razmišljanje, njihove potrebe in tako se tem ljudem čim bolj približal. Zbiral je denar za tiskanje knjig v njihovem jeziku. Kot vidimo, v primeru Kanalske doline, so božji služabniki, ki delujejo na tem občutljivem obmejnem območju, kjer so v stiku tri jezikovne skupnosti, daleč od Baragovega prizadevanja služenja Bogu in sočloveku. Skupaj delati, skupaj hoditi, skupaj služiti – so bile besede papeža Frančiška v nedeljo, 15. maja 2021, na virtualnem srečanju o bratskem dialogu. Kako lahko razumemo to početje v Kanalski dolini, ki gre prav v obratno smer?

Postavlja se vprašanje, ali je bila ta odločitev vikarja g. Ciampoesuja izključitev slovenskega jezika v cerkvi ali koga (česa) drugega? Vsekakor takšno ravnanje odgovornih, ob vseh težavah današnjega časa, bodisi zaradi te kužne bolezni, sekularizacije in drugih problemov, ki pestijo človeka, ne vzbuja zaupanja v tiste, ki bi morali po božjem nauku širiti ljubezen in spoštovanje do sočloveka, ga podpirati pri molitvi in obredih v domačem jeziku in petju in mu s tem pomagati pri krepitvi vere. Odpira se vprašanje: je to še tista Cerkev, za katero je Kristus umrl na križu za slehernega človeka?

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme