“Ko poješ, moraš biti igralec”

Pogovor: Neven Stipanov

Neven Stipanov je pevec z žametnim glasom. Rodil se je v mesecu kulture in pred kratkim praznoval v krogu družine in prijateljev. Živi v Piranu, kjer je obiskoval osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom. Glasbo je vzljubil že v otroštvu. Zelo rad je pel skupaj z mamo. Velikokrat mu je pela pesmi, ki se jih je naučila od svoje mame, njegove babice. Tudi ljubezen do slikanja mu je ostala še iz otroštva.

Ko je bil star tri leta, je v kampu v Savudriji na odprtem pel pesem La Cucaracha skupaj z učiteljico glasbene vzgoje iz izolske šole.

V osnovni šoli se je vključil v otroški pevski zbor. Kmalu je začel peti tudi kot solist in nastopati na festivalih. To je bilo v okviru sodelovanja med italijansko osnovno šolo in italijansko skupnostjo.

Hodil je tudi na dramski tečaj in že v osnovni šoli nastopal kot amaterski igralec. V Goldonijevi igri, v kateri so sodelovali so tudi njegovi sovrstniki, je imel vlogo Harlekina. Igro so uprizorili na Punti v Piranu. Znanje z dramskega tečaja mu pride prav še danes. »Ko poješ, moraš biti igralec. Prisotne morajo biti emocije«, pravi Neven.

Ko mu je bilo 17 let, je spoznal učiteljico Ireno Baar. Povabila ga je na študij opernega petja v Ljubljano. Šel je na informativni dan. Ljubljana mu je všeč tudi danes, posebno pozimi, ko je zaradi snega videti romantična. Tudi atmosfera v Ljubljani mu je bila všeč. Hotel je ostati tu. Petje bi ga poučeval  baritonist Valentin Enčev. Na avdiciji v ljubljanski operi in na seminarju petja v Kopru ga je spremljala pianistka Nataša Valant. V Ljubljani je spoznal tudi druge glasbenike.

V vmesnem času je šel še na avdicijo v Trst. Spremljala ga je Ingrid Gortan iz Pirana, ki je kasneje v Ljubljani doštudirala klavir in muzikologijo. Avdicijo v Trstu je uspešno opravil in sprejeli so ga na Conservatorio di musica Giuseppe Tartini. Tu je študiral petje in klarinet. Prva leta se je skoraj vsak dan vozil na relaciji Piran Trst. Poleg petja in klarineta se je med izbirnimi predmeti odločil za filozofijo glasbe in gregorijansko petje. Z mislijo, da mu bo kdaj prišlo prav pri poučevanju, je izbral še glasbeno pedagogiko.

Šel je tudi na študentsko izmenjavo v Bratislavo na Slovaškem, kjer je ostal tri mesece.

Kako se spominjate obdobja v Bratislavi?

Tu smo imeli vse, tudi menzo. Še zdaj se spomnim simpatične kuharice. Imeli smo smer balet, film, skratka vse umetnostne smeri skupaj. To je bilo čudovito. Imeli so knjižnico, kjer sem po pet ur skupaj poslušal CDje, imeli so res ogromno izbiro. Z mano so bili vsi zelo prijazni. Študentje so bili z vsega sveta. Še danes imam stike s prijatelji od takrat. Vsak dan smo šli na najmanj dva koncerta, saj smo karte dobili zelo poceni. Celo z Dunaja so prihajali na koncerte. Hodili smo tudi na baletne predstave in na koncerte simfoničnih orkestrov. Opera se je začela ob sedmih zvečer, dovolj zgodaj da si se šel potem domov lepo spočit. Na kulturno življenje v Bratislavi imam lepe spomine!«

Kako pa je bilo v Trstu?

V Italiji imaš malo koncertov ampak veliko svobode. Moraš se organizirati sam. V Bratislavi imajo študenti ogromno nastopov. Med obiskovanjem akademije se zelo pripravljajo. Zelo dobro so govorili italijansko. V Trstu so dajali veliko pozornosti na izpite. Fokusirajo se na izpite, medtem ko se v Bratislavi osredotočajo na koncerte. Izbral sem koncertno smer, petje in klarinet, operne arije, musicle, evropske samospeve, tudi slovenske.

Torej je bila vaša mladost zelo razgibana, bili ste dejavni na veliko področjih?

Res je. Običajno sem bil vsak vikend zaseden zaradi nastopov.

Kje vse ste nastopali?

Ogromno sem nastopal v cerkvah po vsej Istri. Nastopal sem z zborom in tudi z orkestrom. Koncerte sem imel tudi po Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, v Avstriji. V Italiji sem med drugim pel v Rimu, v Avstriji pa na Dunaju. Takrat sem spoznal res veliko krajev.

Kako se pripravljate na nastope?

Pomembno je, da se sprostim. Pred nastopi se ne pogovarjam skoraj z nikomer, predvsem pa se ne kregam. Takrat se oddaljim od ljudi, grem na sprehod v naravo, iščem samoto. Razmišljam o glasbi, o načinu, interpretaciji. Ali pa ne mislim na nič. Pomembno je da se fokusiram na tisti lik, ki ga moram izraziti, potem pride spontano, naravno. Vedno sem zelo fokusiran na tekst. Vadim, vadim. V vsakem trenutku moraš biti notri, tekst moraš imeti v glavi od začetka do konca. Ne smeš biti kot v oblakih. Pred nastopi ne športam. Zelo pomembna je hidracija.

Kako lahko dosežete višje note tudi če pojete zjutraj?

Če sem spočit, vse funkcionira tudi brez ogrevanja. Glasilki sta sicer zjutraj fiziološko nabrekli in manj elastični. Jaz osebno pojem dalj časa, dokler ne najdem pravega glasu. Veliko pijem vodo. Pomaga marsikaj, ampak brez vode ni nič!

Kako lahko pojete daljše stavke?

Uporabljam določene tehnike različnih pevskih šol. Pri dihanju zelo pomaga plavanje, tek. Šport je zelo pomemben za krepitev pljuč. Morje mi zelo pomaga. Pa dober, čist zrak.

Ste kdaj poučevali?

Ja. V idrijski glasbeni šoli sem nadomeščal učitelja klarineta in blok flavte. Zdaj učim glasbo na osnovni šoli v Izoli.

Kaj imate poleg glasbe še radi?

Sem sladkosneden. Rad plešem in slikam. Zelo rad potujem.

Vas je česa strah?

Ja. Strah me je letenja, pa čeprav sem veliko potoval z letalom. In bojim se pitbullov.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Z načrti je tako, da tudi če jih imaš, se radi izjalovijo. Poleg tega ni vedno vse odvisno od tebe. Rad sproti vidim, kam me vodi življenje. In izkoristim poletje, ko imam prosti čas.

Življenje v Piranu je danes gotovo čisto drugačno kot v času vašega otroštva.

Seveda. Takrat smo se otroci igrali zunaj. Bilo je več življenja. Določene stvari so zdaj boljše, npr. popravili so veliko fasad ipd. A pomembno je življenje, občutek skupnosti.

Kaj v Piranu pogrešate?

Pozimi pogrešam ljudi. Tu ne moreš spoznavati in navezovati stikov z novimi ljudmi. Lahko bi bilo več koncertov, kulturnih dogodkov, tudi po hotelih in na prostem, po mestu. Premalo je glasbe v živo. Kulturni nivo pada. Želel bi si, da bi bilo gledališče vedno odprto. Da bi tistim, ki želijo organizirati kako prireditev, koncert, dogodek, omogočili nižjo najemnino za dvorano. Da bi v gledališče za oder namestili akustično školjko za boljšo akustiko. Rad bi, da bi mesto zaživelo. Moja ideja je bila od vedno, da bi v Piran povabili mlade, ki so diplomirali, jim dali službo in stanovanje za ugodno najemnino. Tudi parkirnina je predraga.

Tokrat boste nastopili v cerkvi sv. Frančiška v Piranu. V skupnosti pri minoritih namreč od 13. do 20. februarja poteka Tabor slepih in slabovidnih Slovenije.

Zelo sem vesel, da lahko ta koncert poklonim slepim in slabovidnim. Avtor Malega princa je zapisal Če hočeš videti, moraš gledati s srcem. Globoko verjamem v to, da slepi vidijo več, ker gledajo s srcem.

Vljudno vabljeni na koncert Nevena Stipanova, ki bo v nedeljo, 15. februarja, ob 11.30 v cerkvi sv. Frančiška v Piranu. Na orglah ga bo spremljal pianist in organist Danijel Brecelj, ki prihaja iz glasbene družine in je med drugim študiral tudi v Avstriji in Franciji.

Koncert je v okviru Tabora slepih in slabovidnih, a ste lepo povabljeni prav vsi ljubitelji glasbe.