Knjiga Dolga pot do miru kot razmislek o vojni, spominu in nemirni sedanjosti

V knjigarni in kavarni Maks so predstavili knjigo Boštjana Videmška in Valentine Lo Surdo, ki odpira vprašanje, ali se vojne sploh kdaj zares končajo

Na pobudo Fundacije Poti miru v Posočju je ob podpori evropskega projekta Beyond Walk of Peace (BeWoP) dozorela knjiga, ki presega okvire klasičnega zgodovinopisja in publicistike. Dolga pot do miru, izdana konec leta 2025 pri Založbi UMco, je eden vidnih rezultatov čezmejnega sodelovanja v okviru programa Interreg Italija-Slovenija. Projekt je povezal številne ustanove z obeh strani meje, med njimi ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Občino Miren-Kostanjevica, PromoTurismoFVG, EZTS GO/GECT GO ter združenje èStoria, z željo, da bi dediščino prve svetovne vojne premislili v luči današnjih pretresov.

Knjiga je zasnovana kot dvoglasje. Slovenski novinar in dolgoletni vojni poročevalec Boštjan Videmšek ter italijanska pisateljica, glasbenica in pohodnica Abha Valentina Lo Surdo sta ubrala vsak svojo pripovedno smer. Besedilo italijanske avtorice, tiskano v obratni smeri, je iz italijanskega v slovenski jezik prevedla Saša Grahovac Fabbri. Deli dveh avtorjev se srečujeta na skupni osi vprašanja: ali je pot do miru sploh mogoča in kaj nam o tem pripoveduje zgodovina?

Na predstavitvi knjige, ki je potekala v sredo, 4. marca, v novogoriški knjigarni in kavarni Maks, se je Videmšek pogovarjal z zgodovinarko Kajo Širok. Novinar in pisatelj, ki je poročal iz različnih vojnih območij, z Bližnjega vzhoda, iz Afrike, Ukrajine, z Balkana, se v slovenskem delu knjige poda na vzhodna bojišča prve svetovne vojne v Galiciji, kjer je v uniformah avstro-ogrske vojske umrlo najmanj 33.000 slovenskih vojakov. Med tihimi pokopališči preteklosti se razpira hrup sedanjosti: pot ga vodi v sodobno Ukrajino, v bolnišnice z ranjenimi vojaki, na kraje, kjer se zgodovina ne zdi oddaljen spomin, temveč ponavljajoča se sedanjost. Postanki v Auschwitzu in Srebrenici razširijo razmislek v samo srčiko evropske travme 20. stoletja. Nad vsem pa kakor temen oblak lebdi Gaza – simbol vprašanja, ali človeštvo sploh zmore prekiniti začarani krog nasilja. Avtor ne ponuja lahkih odgovorov, ponuja pa pretresljivo, na terenskih izkušnjah utemeljeno premišljevanje o tem, ali se vojne kdaj zares končajo, ali je mir sploh dosegljiv.

Drugi del knjige je tih, a nič manj prodoren sprehod po Poti miru od Alp do Jadrana. Valentina Lo Surdo sledi nekdanji soški fronti, po kateri je med prvo svetovno vojno hodil tudi njen praded. Ob srečanjih z različnimi osebnostmi, ki se s dediščino prve svetovne vojne ukvarjajo, raziskovalci in domačini obuja večplastno krajino spomina. Osebno zgodbo prepleta s pismi prednika ter z razmislekom o tem, kako prostor, zaznamovan z uničenjem, lahko postane prostor srečevanja in dialoga.

Videmšek piše o genocidu v Srebrenici. Med zbiranjem zgodb, oz. kot je povedal, med celotno svojo novinarsko potjo, je imel “občutek, da nepovabljen vdira v osebni prostor”. Prepričan je, da je novinarstvo smiselno le, če človeška življenja pelje na bolje, če ima to delo neposredni učinek. Sprašuje se, kje je njegovo mesto, če sploh ima pravico pisati o bolečini drugih. O Srebrenici pravi, da je to del tudi slovenske zgodbe, slovenske osamosvojitve, “čeprav je po osamosvojitvi slovenska politika pogledala stran”. Spomnil je, da je bila lani 110-letnica začetka Soške fronte, a tudi 30-letnica genocida v Srebrenici in 80-letnica osvoboditve taborišča v Auschwitzu. “Tudi zaradi tega sem zbral take zgodbe, v katerih imamo različne časovne distance do spomina, do vojne in miru, do tega, kako razumemo žrtve intimno in na kolektivni ravni”. Preko Srebrenice avtor v zgodbo vključi tudi Gazo – “genocidi se preprosto ne končajo in še vedno ostaja hierarhija žrtev”.

“Boštjan Videmšek se posveča temam vojne, migracij, humanitarnih kriz in družbenih sprememb. Napisal je več knjig, v katerih raziskuje sodobni svet skozi oko zgodovine, predvsem pa iz zgodb, ki jih piše, izključuje sebe,” je o gostu večera povedala Kaja Širok. Knjiga Dolga pot do miru govori o naši zgodovini, a je hkrati izjemno aktualna. “Pot do miru je dolga, neskončno dolga,” piše avtor v knjigi. Priznal je, da si je začetno težko predstavljal, da bi lahko pisal knjigo s kakšno drugo osebo, z Valentino Lo Surdo pa sta našla skupno pot: napisala sta dve knjigi v eni, “vsak je prikazal svojo perspektivo dolge poti do miru, s svojimi čustvi, s svojimi izkustvi, s svojo celovitostjo.” Na geografskem območju Poti miru po njegovih besedah zgodovinski spomin ni zbledel, zbledelo je sovraštvo in danes v tem prostoru prevladujoč občutek je še vedno občutek miru. Med delom je prebral veliko gradiva, tudi dnevnike in izpovedi slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne, s svojim pisanjem pa bralcu prepušča svobodo interpretacije in povezave s sodobnejšimi zgodbami in pripovedmi ukrajinskih vojakov. Videmškovo pisanje se osredotoča na intenzivno spoznavanje vojne skozi vse grozote, ki so jih ljudje doživeli – “avtor odstira bolečino drugih, jo prenese v svoje zgodbe, reportaže in v knjigo”. 

Nekoč se je Boštjan Videmšek odločil, da ne bo več poročal iz vojnih žarišč, po tem pa se je zgodil ruski napad na Ukrajino in je svojo obljubo prelomil. Svoj poklic opravlja z ljubeznijo. Dolga pot do miru ni le knjiga o preteklosti. Je knjiga o spominu in odgovornosti, o nujnosti pripovedovanja zgodb ter o krhkem upanju, da je mir vendarle več kot odsotnost vojne. Nastala je iz čezmejnega sodelovanja, a govori univerzalni jezik: jezik človeškega dostojanstva, ki vztraja tudi tam, kjer je zgodovina pustila najgloblje brazde.