Klečeplazništvo višjega nivoja
Vsako leto poslušam poročila nacionalnih medijev o “proslavi v Dražgošah”. Tudi letos. Nato berem članek: “Nemi krik dražgoških žrtev”, ki ga je napisal Franc Kavčič – priča dražgoške tragedije (Družina, št. 3 – 15. 1. 2017, str. 14). Med poročanjem novinarjev o spominjanju na 75-letnico dražgoške bitke (7 – 8. 1. 2017), ki so se rodili pred nekaj desetletji, in zapisom domačina iz Železnikov je zelo veliko razhajanje.
Povsem neprimerne se mi zdijo besede letošnjega slavnostnega govornika, zgodovinarja Martina Premka. Res partizani ne potrebujejo nobene sprave? Še kako jo potrebujejo, saj se je partizansko gibanje že med vojno, še bolj pa po vojni, izrodilo v svoje nasprotje. Ali res mladi (nekritično) sprejemajo izročilo upora proti okupatorju, stare zamere pa jih ne zanimajo? Ne, mene še kako zanima, kaj se je v Dražgošah zares zgodilo! Sem zaradi tega “miselni klečeplaznik”?
Pod vprašaj je potrebno postaviti ravnanje partizanskega vodstva v Dražgošah – ne samo dejstvo upora proti okupatorju, temveč tudi način tega boja. Odločitve partizanskega vodstva, ki je imela za posledico tako tragične posledice, ni mogoče opravičevati z dejstvom, da so se nekateri Slovenci odločili za domobranstvo. Tudi odgovornosti za povojne izvensodne poboje ni mogoče naprtiti domobrancem, pa naj so bile njihove odločitve še tako zgrešene, temveč so zanje odgovorni tisti, ki so jih izvajali. Kdo je odgovoren, da so grajske kleti, brezna in rovi še vedno zasuti s trupli po vojni umorjenih, ki nimajo svojega groba? Vsakdo, ki prikriva partizanske zločine in še vedno nosi totalitarne simbole in zagovarja režime, ki so bili na evropski ravni obsojeni, za to prevzema odgovornost. Predlagam, da se državljani organiziramo in zahtevamo prepoved teh organizacij, vsekakor pa nasprotniki države ne morejo biti upravičeni do finančne podpore države. Kot državljan zahtevam, da se to uredi po hitrem postopku.
Strinjam se, da bi morali “domobranci” najprej narediti spravo v svojih vrstah, predvsem zaradi infiltriranih udbovskih kadrov. Toda te sprave niso nič manj potrebni “partizani”. Povsem se strinjam s trditvijo: “Ljudje bi bili že davno 'spravljeni', če bi se o drugi svetovni vojni govorilo pošteno”, žal pa govor slavnostnega govornika ni bil pošten, temveč hujskaški. Strinjam se tudi s trditvijo nekdanjega predsednika države g. Milana Kučana, ki je citiral Saša Vugo: “Dokler bodo Slovenci, bodo tudi Dražgoše”.(…)
Bogdan Vidmar
Cel zapis v tiskani izdaji
“Dokler bomo Slovenci, bodo tudi Dražgoše”
