Aktualno

Kje je naša zvezda repatica?

Kje je naša zvezda repatica?

Piše: Jožica Ličen

Pestro je to naše dogajanje: radost in veselje, žalost in zaskrbljenost, ponos in prevara. Kje je resnica, kje je zvezda repatica, da bi ji sledili? Vse to še vedno obstaja, vendar odkar nam je mali mož povedal, da imamo dve resnici, se tega oklepamo in v izogib prepirom negujemo vsak svojo, še huje, gremo vsak za svojo zvezdo. Razkorak pa postaja vedno večji. Kam plovemo? A resnica je samo ena in zvezda repatica, ki kaže pot modrim, je tudi samo ena. Žal, pa primanjkuje modrih. A si predstavljate, kam bi prišli sveti trije kralji, če bi sledili vsak svoji zvezdi? V Betlehem, hišo kruha, prav gotovo ne. Zato vam v začetku letošnjega leta želim, da bi bilo dovolj kruha za dušo in telo.
Kljub različnim resnicam smo tudi na sončni strani Alp praznovali vse tri svete večere, obiskali so nas vsi trije dobri možje, vse dobro so nam zaželeli državni, vladni in cerkveni predstavniki. Eni, drugi in tretji so se v božičnem času radi pohvalili, kako jih skrbi za brezdomce, brezposelne, bolne. Lepo in prav. Toda leto je dolgo, Božiček pa ne hodi vsak dan, zato se spomnite nanje tudi kdaj vmes. Ne zaradi tradicije, marveč iz človekoljubja.
A smo res že tako zapeljani, da je naša vera le tradicija? A je res sramota na glas izreči besedo Bog. Ne znam dobiti besede za občutke, ko je ob zaprisegi nemška kanclerka na koncu rekla: “Tako mi Bog pomagaj”. Da ne bo pomote, marsikaj tudi v njeni vladavini ni tako, kot bi si človek želel, toda s tem stavkom je pred vsemi priznala, da je nad njo še kdo. Ko smo že pri tem, mene so vedno učili, da je ateizem prišel iz Rusije, in ker smo bili Jugoslovani njihovi prijatelji, je bilo obiskovanje verskih obredov nezaželeno. Če že niso bili krivi Rusi, so rekli pa, da je kriv Beograd. Glej ga zlomka, na stara leta ugotavljam, da to sploh ni res, saj smo ob praznikih pri enih in drugih videli skupaj predstavnike cerkvene in državne oblasti, le pri nas ta dialog ne steče.
Ob treh kraljih in treh dobrih možeh smo kar nekako pozabili na trojko, ki se je je bilo treba bati kot hudič križa. Saj ne rečem, da si jo želim, toda ista trojka, v bančni preobleki, nam je dala posojila, ki ne bodo nič manj boleča. Pač jih bo treba vrniti. To pa je že sprenevedanje, bojimo se Evrope, ki naj nam bi vzela samostojnost, imamo jo pa radi, kadar daje denar. Za našo politiko bančna luknja ni sramota, ampak veselje, da je ravno prav globoka, da bo zdržala do naslednjih volitev. Potem pa bomo še dolgo poslušali, ne glede kdo bo na oblasti, da so krivi oni pred njimi.
Politika živi od volitev do volitev, toda državljani živimo od rojstva do smrti in si od začetka do konca želimo dobro državo, modre politike in pravično družbo. Želimo si mir in varnost, pa ne le voljenih in izvoljenih, temveč vseh državljanov. Če izgubljajo samostojnost posamezniki, jo izgubljamo vsi. 124.000 brezposelnih in vsaj še enkrat toliko družinskih članov, ki so prisiljeni prositi pomoč pri humanitarnih organizacijah – a so ti ljudje samostojni? Tisoči upokojencev, ki ne morejo preživeti iz meseca v mesec, ki kljub trideset, štirideset let delovne dobe nimajo niti za polovico meseca bivanja v domu za stare – a so ti ljudje samostojni? Kaj pa mladi, ki so končali študij in bi želeli delo, da bi si ustvarili družino in peljali narod naprej, ki morajo čakati v vrsti pred zavodi za zaposlovanje – a so ti ljudje samostojni? Pa delavci z juga, ki životarijo v barakah in samskih domovih in čakajo, da dobijo tisti denar, ki je končal v bančni luknji – a so ti ljudje samostojni? Sama pri karitas srečujem preveč enih in drugih, zato “ne me farbat”, da nam bo trojka vzela samostojnost. Če vse te številke seštejemo, vidimo, da je naša prava samostojnost končala v bančni luknji. Seveda so nas polna usta, da je začela delovati pravna država. Dobro, kar nekaj nepridipravov je res končalo v zaporih. Toda kaj ima od tega slovenski človek? Denarja niso vrnili, njihovi sorodniki se bohotijo s podjetji v tujini, oni pa so preskrbljeni…, imajo streho nad glavo, imajo hrano, menda celo fitnes. Za tiste, ki jih pobliže poznam, lahko rečem, da so se tisti dan, ko so prišli v zapor, oddahnili, kajti ponižani in razžaljeni delavci so jim na vsakem koraku očitali pohlep. Osebno bi me zelo zanimalo, koliko stane v proračunu to 'delovanje pravne države'.
V politiki se uspeha ene ali druge stranke veselijo samo njeni pripadniki, v politiki se neuspeha ene ali druge stranke veselijo člani drugih strank. To mi ni všeč, to, dragi voljeni in samoizvoljeni, ne pelje nikamor. Ni potrebna posebna modrost, da ugotoviš, kam ta vlak pelje. Zelo se mudi, da bi onemogočili vse tiste, ki imajo alternativne poglede na izhod iz krize, nikomur pa se ne mudi, da bi ustoličili dva, za državo in državljane, najbolj pomembna ministra, to je ministra za gospodarstvo in ministra za zdravje. Ko so za zdravje imenovali gospoda iz stranke upokojencev, sem se pošalila, da bo imel proste roke razredčiti starejšo populacijo, ki menda najbolj zažira proračun. Iz šale postaja resnica in je, na eleganten način, že na obzorju. Zdravila za pritisk in zdravila za sladkorno bolezen bo potrebno doplačevati. In od teh zdravil je zelo odvisna prav starejša populacija. Preveč očitno, da ne bi razumeli. No, bolj kot temu pa se čudim, da ne zmanjka denarja za splave, kondome, igle in metadon. Ja, to pa se ponuja brezplačno. Ne skrbi me zaradi denarja, bolj se bojim, da se to imenuje 'nacionalni interes', saj tisti, ki se ne bodo rodili, ne bodo 'zažirali' proračuna, in tisti, ki bodo omamljeni, ne bodo protestirali. Če je to cilj zdravstvene reforme, hvala lepa.
Skoraj nehigiensko bi od mene bilo, da bi v komentarju tega tedna ne omenila primorskega kapitana. Človek ne more verjeti, da se to dogaja nekomu, ki do potankosti obvlada celotno sceno. Zanimivo bo slišati, kako se bodo stvari razvijale, vsekakor svetim kravam ali malim bogovom ni lahko. Upam, da bodo nadzorniki premogli dovolj poguma, če ga že gospod nima, in videli cilj napredek Luke in ne strankarsko kupčkanje. Podobna zgodba je v zvezi s kandidaturo za generalnega sekretarja Sveta Evrope oz. za kandidaturo generalnega sekretarja OZN. Za vladajočo stranko je eden neprimeren, drugi pa zelo primeren. Prepričana sem, da bi neka druga vlada ravnala podobno. Spet strankarsko kupčkanje, ki ne prinaša koristi. Imeti svojega človeka v OZN je prav, vendar si nedvomno tudi vsaka članica EU – razen Slovenije – želi imeti na tako pomembnem položaju v Svetu Evrope svojega človeka. Očitno ni na prvem mestu nacionalni interes, temveč v kateri stranki si. V resnici pa so to dimne zavese, ki preusmerjajo našo pozornost od resničnih problemov. Ni kaj, še vedno velja pravilo o moralno-politični neoporečnosti.
In čeprav je že predolga vrsta moralnih, gospodarskih in političnih oporečnikov, o predčasnih volitvah ne govori nihče več – za vladajočo elito je to razumljivo, za opozicijo je tako “komod”, za vstajnike pa utrujajoče, da ne rečem pomilovanja vredno.
Naša zvezda repatica, ki naj bi kazala pot iz sramotnega stanja, je še v megli. Zato upam in želim, da bi se v začetem letu megla čim prej razkadila in vremena Slovencem zjasnila.
Pa mir in dobro vam želim.
Jožica Ličen

25.01.2014

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!