Keith Jarrett – The Köln concert (ECM, 1975)
Kako težko je pisati o glasbi, a je to sploh mogoče, potrebno, upravičeno? A je ubeseditev glasbenega toka le prazna “demagogija”? Na, poslušaj in boš našel vse potrebno, nobenega drugega ključa ni, pusti besede ob strani. Delček resnice je v tem: premalo poslušamo z “odprtimi” ušesi. Glasba kot senca stopa na bled tepih vsakdana: povsod je in hkrati zares nikjer. Mislim pa, da so o glasbi vedno govorili. Zvok kot arhetip življenjske sile spremlja svet od njegovega nastanka, ko je na Zemljo stopil človek, pa je slišal, posnemal, ustvaril in se ob tem čudil. Komentiral pač, tudi z besedami. Poslušalnica Novega glasa nima visokoletečih ciljev: samo tedenski nasvet, v pokušnjo in razmislek.
Da je blues glasba duše, spontanosti in navdiha, se strinjamo vsi. Da pa je jazz izključno domena racionalnega, izmerljivega, predvidljivega – to pa ne. Tudi tale plošča, po besedah strokovnjakov najboljši solistični klavirski koncert v zgodovini jazza, je na neki način “blueserska”. V konstelaciji jazza in klasične glasbe je leta 1975 dokončno ustoličila improvizacijo. Svoboda umetniškega izražanja je neločljivo in stoletno prisotna v zgodovini (klasične) glasbe, Keith Jarrett pa je improvizacijo vstavil v gradbeno strukturo zvočnega sveta.
Mojstrovina v štirih delih (part I, part IIa, part IIb, part IId) je nastala po čarobnem spletu (nesrečnih) okoliščin, zato jo odeva avreola mita. 24. januarja 1975 se je v kölnski operni hiši skorajda zalomilo z orodjem: naročenega Steinwayja ni bilo, na oder so postavili najslabšega Bösedorferja v hiši. Keith Jarrett, ki je takrat imel v žepu že Blakeyjeve Jazz Messengerse, Charlesa Lloyda in Milesa Davisa, je za producenta in ustanovitelja legendarne založbe ECM Manfreda Eicherja zasnoval vrsto “slepih” koncertov, brez notnih zapisov. On, klavir in njegove misli.
The Köln concert je posnetek dialoga med človekom in zvočno dediščino, ki jo hranijo črno-bele tipke. Pogovarja se z velikani glasbe (klasika, jazz, gospel, ragtime) o intimnosti glasbene izkušnje, tipa in spoznava orodje v svojih rokah, približuje se mu spoštljivo, spoznava šibke točke in s pestjo udari, ko je potrebno. Jarrett je koherentno enourno enoto “izgovoril” z “evropskim” jezikom, ki daje prednost harmonsko-melodičnemu ogrodju. Z njim vsaka nota, vsak ton zazveni v celotnem mavričnem spektru. Pianist iz Pennsylvanie pusti glasbi, da “zadiha” s pljuči, polnimi zgodovinskega znanja in inovativne vizije.
Zadihajte z njo tudi vi.
Jernej Šček
