Kdo stoji za tem norim sirtakijem?
Da nekaj ni v redu, vemo že nekaj časa. Da ni vse tako, kot je bilo, ampak je vsak dan slabše, slutimo že dolgo. Občutek je nadvse neprijeten. Še pred nekaj leti se mi je zdelo, da trezno in zavestno spremljam vse to, kar se na svetu in okoli nas dogaja, in da sledim politiki in politikom. Sedaj je vse nekako drugače, kot bi nam ušlo iz rok, kot da bi izgubili nit. Tisto logično nit, ki daje tudi možnost presoje in razumevanja.
Začelo se je že pred časom, morda tedaj, ko so po vseh grških mestih pozno v noč plesali sirtaki in smo se tudi mi veselili, da bo Grkom uspelo ostati taki, kot so, in da bo Aleksis Cipras kljuboval evropskim pritiskom. Grčija je za trenutek vsem Evropejcem postala simbol upora proti neki višji sili, ki nam iz dneva v dan krati pridobljene pravice in gotovosti in ki ji pravimo Evropa. Grki, pa ne glede na očitke nekaterih, da premalo delajo, da hodijo prezgodaj v “penzijo”, so sončni ljudje, vesel, odprt in svobodoljuben narod. In Mediteran so sanje, ki jih nosimo v sebi vsi. Od tam nekje namreč izvirata naša evropska kultura in način življenja.
Vendar so dejstva kmalu utišala sirtakije in naše sanje o spremembah. Cipras je po nekaj tednih pogajanj sprejel skoraj vse evropske zahteve, podlegel pritiskom in pozabil na volilne obljube tistim, ki so mu sicer omogočili politični uspeh. Narod je moral zategniti pas in marsikatero požreti zato, da je od nekod začel kapati denar in se je država še bolj zadolžila. In tistikrat smo mi vsi pomislili, dobro se spomnim, da smo celo glasno ponavljali… tudi Cipras je tak kot ostali, tudi Cipras je izdal svoj narod in svoje volivce.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Italiji. Na primarnih strankarskih volitvah PD je dobil sicer največ glasov konservativno usmerjeni Bersani, a po nekaj neuspehih pri sestavljanju nove vlade je bil za premiera izbran Matteo Renzi. Vse skupaj se je v tistih dneh zdelo nekako čudno. Bersani, ki ga sicer ne podpiram, je bil tisti, ki ga je izbralo ljudstvo, Renzi pa je oseba, ki je vsekakor bližje evropskemu vrhu, multinacionalkam in bančnim mogotcem. V nerazumljivo prekladanje figur na šahovnici so se vključili še pristaši Grilla, ki, čeprav so se predstavili na volitvah, niso hoteli sodelovati v nobeni vladi. To da nekdo kandidira in potem noče vladati, ker nima absolutne večine, je dokaj nenavadno, celo noro. Kraja glasov ali tiha podpora načrtovanim potezam???
Od teh posameznih dogodkov gre vse skupaj samo navzdol. Predvsem svoboda tiska. Kot državljan, ki ima novinarstvo v srcu, čutim, da se piše in govori samo o tem, kar hočejo tisti, ki nam vladajo. Koliko ste na primer brali o TTIP-ju in kaj veste o tem trgovalnem sporazumu med ZDA in Evropo??? Malo ali nič. Pisalo se je nekaj skromnih vrstic, televizija je poročala še manj. Čeprav gre za trgovanje z našo prihodnostjo in našim zdravjem. Gospodarstveniki navajajo, da bi sporazum pripomogel h gospodarski rasti in k zvišanju evropskega BDP-ja, v resnici pa bi gospodarske korporacije in multinacionalke svobodno sklepale svoje posle mimo zakonov, ki varujejo potrošnike. A mi, potrošniki, smo vse manj pomembni v današnjem svetu, ki ga upravlja nevidna skupina mogotcev.
Zelo malo pomembni so celo naši otroci. Pomislimo samo, kako smo se pred nekaj destletji nekateri borili proti množičnemu cepljenju, ki ima negativne posledice na imunski sistem in zdravje. Najhujše nalezljive bolezni so že zdavnaj izginile, ne zahvaljujoč se cepljenju, najverjetneje zaradi kvalitetne prehrane, higiene in višjega življenjskega standarda. Ošpice in podobno pa so povsem normalne otroške bolezni, ki pri zdravem otroku nimajo in ne morejo imeti nobenih negativnih učinkov. Sama sem prebolela vodene koze pri dvainpetdesetih letih. Ali mislite, da je bilo hudo? Ne, za kakih deset dni nisem hodila med ljudi, zaradi prenašanja virusa, ponoči sem imela vročino, dobila sem srbeče izpuščaje, če verjamete ali ne, pa sem si podnevi vseeno privoščila kratek sprehod v gozd. Nič hujšega od blage gripe in nobenega strahu. Bolezen je nekaj povsem naravnega, cepiva ne. In strah me je, ko v povsem zanesljivi reviji berem, da farmacevtika pripravlja cepivo proti stresu, ki naj bi vplivalo na naš živčni sistem. Sirtaki farmacevtskih družb, ki si počasi pridobivajo popoln monopol nad našim življenjem.
Zanimivo je, da je vse to že pred mnogo časa prerokoval George Orwell. Z Aldousom Huxlejem sta se prepirala, kako nas bodo imeli tirani pod kontrolo. Huxley je trdil, da bodo to dosegli s farmacevtskimi sredstvi, Orwell pa s pranjem možganov. Kot kaže, se dogaja oboje.
Nekaj podobnega pranju možganov je tudi poročanje o begunski krizi, ki bega zadnje čase vse nas, predvsem pa našo ubogo, ostarelo, utrujeno in izprijeno Evropo. Mediji nas bombardirajo s slikami nežnih otroških očk, neskončnih vrst, premraženih teles. Saj nihče ne trdi, da bi morali te ljudi napadati ali kaj podobnega. Nekaj težkih, nerešenih vprašanj pa vseeno lebdi v zraku.
Zakaj nenadoma ta množica beguncev? Kdo jim je dal informacije za pot, za zaposlitvene možnosti v Nemčiji in drugih državah? Komu bo koristna ta popolna globalizacija sveta in Evrope, kjer bo vladal policijski red??? Najprej o beguncih, ki umirajo v vodah Mediterana. Ko bi bilo nekaterim državam, recimo Nemčiji, zares mar za njihova življenja, bi se gotovo našla drugačna boljša pot za pomoč in reševanje. Verjetno bi bilo veliko lažje organizirati večje zbirne centre v nekaterih afriških državah, pod pokroviteljstvom OZN. Tam bi lahko preverili, kdo zares potrebuje pomoč in beži pred vojno, nato bi te ljudi varno, denimo z letalom, prepeljali v Evropo. Pomislimo samo, da morajo posamezniki tihotapcem z ljudmi plačati tudi po 12.000 evrov, to pa petčlansko družino stane kar 60.000 evrov. Komu gre v žep ta denar? Nekateri pravijo, da gre celo v roke islamskim teroristom, sama nimam podatkov o tem in nočem nič reči, gotovo pa je, da ne gre v poštene roke. Ko bi ostal v rokah beguncev, bi si ti lahko v Evropi za silo uredili življenje in ne bi bili prepuščeni na milost in nemilost oziroma socialni podpori. Zakaj je tako, čigav je ta načrt in kam pelje, ne vemo, le slutimo lahko, da prinaša velike, za vse neprijetne spremembe. Ko na javnih omrežjih berem objave tako imenovanih levičarjev, ki pravijo, da Mohamed dela na črno za dva evra na uro in zato nikomur ne škoduje, mi gre na smeh. Seveda škoduje, najprej sebi in svojim, nato pravni državi, nato še nam. Kajti, če on dela za dva evra na uro, bomo morali v kratkem tudi mi garati za isti denar. In dobro vemo, da tisti, ki nam vladajo, pričakujejo in načrtujejo ravno to.
Pravice in denar počasi izginjajo. Za zdravstvo ga je vsako leto manj. Za nemočne in ostarele tudi. Denarja za pomožne učitelje, za spremljevalce, za oskrbo ostarelih ni več. Podobno ni več oziroma vse manj je tudi denarja in pravic za našo slovensko manjšino. Saj to je tudi naravno, manjšina v dobi globalizacije, norih ekonomskih interesov in ob kulturi, ki iz dneva v dan izgublja pomen v družbi, nima več nikakršne vloge, celo nepotrebna in odveč postaja.
Medtem ko pišem tale članek, je moja prijateljica in soseda Marilena na Facebooku objavila posnetek stoletnih oljčnih dreves, ki so pred dnevi, točneje četrtega novembra, padla pod bagri v kraju Torchiarolo, na italijanskem jugu. Med podrtimi krošnjami in koreninami, ki nemo usihajo pod jesenskim soncem, ugašajo zadnji zvoki sirtakija in umira vsako upanje. Ko gledaš posnetke izrutih dreves, ki so predstavljala za mnoge družine edini vir dohodka, obenem pa so bila del tradicije in pokrajine, si ne moreš kaj, da ne bi se ponovno vprašal, kdo stoji za vsem tem in kam nas peljejo interesi tistih, ki jim sploh ne vemo imena. Oziroma jim pravimo Evropa. Jesen je, strah lega v srce, sirtakija ni več slišati, samo vprašanja se porajajo. Vsak dan več jih je. V vseh tistih, ki smo, ko smo bili še otroci, v šoli risali evropsko zastavo in načrtovali sanjsko združenje svobodnih narodov.
Suzi Pertot
Zdaj, ko ne sanjamo več o združenju svobodnih narodov
