Kdo je tu drugačen?
Knjigosnedki (3)
Odrasli se včasih z nostalgijo spominjamo mladosti, a vendarle mladost niso samo rožice in sončni dnevi brez skrbi, v mladosti si ustvarjamo vrednote, izbiramo, kakšna oseba bi radi postali, gradimo sebe kot človeka. V kakovostni mladinski literaturi se pojavljajo globoka vprašanja, zato je branje takšnih knjig obogatitev vedno, ne samo ko smo še mladi. Na Slovenskem je izbira dobrih mladinskih knjig široka, tako slovenskih kot tujih avtorjev. Med mojimi najljubšimi je Vinko Möderndorfer, ki se mu pozna, da je doma tudi v gledališkem in filmskem svetu. Tokrat bom priporočila njegov roman Kit na plaži, ki so ga pred leti izbrali tudi za tekmovanje za Cankarjevo priznanje in je bil del projekta Rastem s knjigo.
Roman se začne in medias res in kot bralca nas takoj prepriča to, da se karakterizacija likov kaže predvsem prek dejanj in njihovih besed. Glavna junakinja Nika je aktivna, polna idej, radovedna, živahna, rada ima knjige in učenje, je dobra opazovalka in izredno inteligentna, ima izjemno veliko domišljije, razmišlja s svojo glavo in jo zanima vse, ne le šolski predmeti. V mesto se je ravnokar preselila in na novi šoli je že znana, predvsem zaradi svojih norih idej. Nika je sicer tako zelo podjetna, da kdaj pa kdaj to koga tudi zmoti, včasih učitelje, drugič pa sošolce.
Dekle pa vendarle nekaj skriva – le katera je ta skrivnost, zaradi katere noče, da bi sošolci vedeli, kje živi? Zaradi katere vsak dan kolesari v šolo in noče, da bi jo tja peljal oči? Skrivnost se bo razkrila nekje na polovici romana. Bralcu bo takoj jasno, zakaj Nika v vsem tako zelo izstopa: popoldne igra še klavir in hodi na tečaj španščine v skupino z odraslimi.
Ko sošolci pridejo nenapovedano na obisk, spoznajo, kaj oz. koga je tako skrbno skrivala. Njen brat Igor ima namreč Downov sindrom, Niko pa je strah to povedati sošolcem. Sobivanje s sorojencem ni enostavno, saj so včasih njegove reakcije nepredvidljive, a sestra ga ima iz srca rada, čeprav ji je včasih težko. Tudi njen odnos z mamo je deloma konflikten, deloma pa sproščen.
Ko ima vsega skupaj dovolj in jo osamljenost zavije v temo, se odloči, da bo zbežala od doma, vendar jo sliši tudi brat, ki misli, da bo šel z njo na morje, zato si nahrbtnik pripravi malo po svoje. V noči ob reki Nika spozna, da je Igor popolnoma normalen, samo zelo drugačen. Dekle se po eni strani boji reakcije staršev, po drugi strani pa ji mama pove, da jo je prejšnjo noč skrbelo, a je tudi ni, ker je vedela, da je Igor z njo.
Med Nikinimi novimi prijatelji so različni mladostniki, med najbolj zanimivimi je Barbka, ki je tako zelo sramežljiva, da sploh ne govori in komunicira preko telefona tudi takrat, ko je v isti sobi kot prijatelji. Barbkino psihološko stanje jo bo spravilo v bolnišnico, saj bo poskusila samomor, kar bo vse najstnike zelo pretreslo. Ko bo Nika opazila, da v bolnišnici nima več telefona s sabo in dejansko celo govori, ji bo jasno, kako zelo sta si podobni. Obe sta hoteli le biti slišani. Ali ni navsezadnje vsak najstnik tak? Ali nismo navsezadnje tudi odrasli takšni?
