Kdo je mlad in kdo odrasel?
Mislim, da se bo treba počasi osredotočati le še na tista njegova besedila, ki bodo uradno objavljena in preverjena, predvsem pa se bo v prihodnje očitno treba izogniti raznoraznim komentarjem in interpretacijam. Lep primer, zakaj se bo tega treba držati, je podatek, ki je prišel v medije, da se je papež Frančišek peljal v avtu Fiat Idea, kar naj bi kazalo na njegovo skromnost. Zamolčali so seveda, da je bilo v sprevodu okrog avta pet tisoč vojakov, za njim pa še nekaj deset drugih avtomobilov. Ne, treba je poudarjati vse tisto, kar se vidi, kar je “horizontalno”, zamolčati pa tisto, kar ni všečno, navadno pa je to prav tisto, kar je “vertikalno”, kar “ni od tega sveta”, kar ni korektno. Mislim, da je sedaj že vsem jasno, kako je papež pogostokrat žrtev takšnih in drugačnih manipulacij in mahinacij, a se vendarle zdi, da se mladi ne dajo preslepiti. Vedo, da, kadar Frančišek govori o tem, da je v središču Kristus in ne on, misli to zelo resno. Zato tudi niso poslušali tistega psevdo-karizmatika, ki je od njih zahteval, naj pokleknejo pred papežem, so pa vsi pokleknili, ko je mednje prišla monštranca z Najsvetejšim. Takoj so pokleknili pred Gospodom Jezusom in s tem pokazali, da vendarle še ni šla rakom živžgat vera v resnično Jezusovo navzočnost v okroglem koščku nekvašenega kruha. Če namreč kaj pričakujemo od dogodkov, kakršen je SDM, pa naj bo kjerkoli, ne le v “najlepšem mestu na svetu”, je to spodbuda in kak pameten napotek mladim za krščansko življenje, za hojo za Kristusom. Zagotovo so to dobili od papeža, kakor se lahko prepričamo iz njegovih skrbno pripravljenih nagovorov, ne moremo pa reči, da so rimskemu škofu sledili ostali bratje v škofovstvu, ki so se udeležili SDM, o čemer priča njihovo naravnost patetično poplesavanje in mahanje tam po odru, čemur so dodali še skandiranje sloganov, namenjenih seveda papežu, ne Kristusu. Poleg tega, da je to nedostojno za naslednike apostolov, se zdi, da se je v Cerkvi že pozabilo na tisto, kar je bilo še pred nekaj leti na ustih vseh in se je veliko tudi pisalo – o vzgojnem vprašanju. Mladi namreč potrebujejo vzgojo in formacijo, a je tega na raznih manifestacijah zanje bore malo. Namesto tega jim vedno pripravljajo neke vrste sentimentalno obarvan pop spektakel. Kaj mi pomaga, če mlad človek na tej manifestaciji skandira papeževo ime, potem pa pride domov in je njegovo vsakdanje življenje daleč od krščanstva? Zdi se, da smo se v Cerkvi zato, da bi privabili mlade, odpovedali temu, da so odrasli avtoritete, tisti, ki posredujejo mladim modrost očetov, ki s svojim zgledom kažejo pot naprej. Namesto tega se zdi, da bi vsi morali postati mladi, se obnašati kakor oni, govoriti kakor oni. Rezultat tega je popolna relativizacija vlog, ko se ne ve več, kdo je kdo. Ne ve se, kdo je mlad in kdo odrasel. Ne ve se, kdo igra katero vlogo, niti kdo se od koga uči. Reforme bodo v Cerkvi potrebne tudi tu, da bi mladim kristjanom lahko v prihodnje ponudili kako gotovost in oporo več, ne pa, da še povečujemo njihovo zmedenost.
Naprošen sem bil, naj rečem kako besedo o pravkar končanem Svetovnem dnevu mladih (SDM) v Riu, o katerem je bilo v teh dneh že veliko povedanega po številnih medijih, ki pa jih bom počasi raje nehal brati. Rad bi si namreč ustvaril sliko o papežu, kot je treba, ne pa, da spremljamo stalno neke manipulacije tega, kar govori in dela.
