Kako lahko je uničevati gospodarstvo!
Koliko so posamezna podjetja dolžna in kateri krediti so bili najbolj neracionalno podeljeni, je že zdavnaj jasno. Tokrat pa so na dan prišle resnične številke in prava imena vseh nediscipliniranih dolžnikov. Na dan sta prišli dve temeljni poročili, na podlagi katerih se je slovenska vlada odločila za reševanje bančnega sistema s t. i. slabo banko. Prvo je poročilo Banke Slovenije, naslovljeno Stanje v slovenskem bančnem sistemu, ki je nastalo lani spomladi. Drugo pa je skrben pregled kreditov, ki jih je v zadnjih letih odobrila NLB: ta skrbni pregled nad 90 odstotki kreditov največje slovenske banke je opravila agencija ERC. O teh dveh dokumentih je tekla beseda že v poletnih mesecih, ko se je problem bank prvič postavil zelo resno tudi pred evropsko javnostjo. Ko danes vladna koalicija spominja na Titanic in sta pod vprašajem tako projekt slabe banke kot slovenskega državnega holdinga, je vprašanje teh kreditov, ki dušijo slovenski bančni sistem, še kako aktualno. Pa poglejmo nekaj številk.
Banke in njihove slabe terjatve
Banka Slovenije v svojem poročilu pojasnjuje, da je portfelj vseh bank sestavljen iz približno 18 milijard evrov kreditov nefinančnim družbam, ali, da bomo jasnejši, podjetjem. Ob tem je še 9 milijard evrov posojil gospodinjstvom, 8 milijard evrov pa je vlog v vrednostne papirje. Najpogostejši pojav zadnjih let, ki je prizadel bančne terjatve do podjetij, pa tudi do gospodinjstev, je bila plačilna nedisciplina. Zaradi izrazitih kriznih razmer podjetja, ki so jim bili dodeljeni nesorazmerno visoki krediti, niso odplačevala obrokov, mnoga so postala plačilno nesposobna in šla v stečaj. Zaradi tega so morale banke vse pogosteje svoje terjatve preprosto odpisovati, v letno poročilo pa vpisati slabitve od nepovrnjenih kreditov. Leta 2007 je bilo takih slabitev “samo” za 161 milijonov evrov, leta 2010 jih je bilo že za 800 milijonov, leta 2011 pa celo za 1,2 milijardi evrov. Tudi poslovni rezultati bank so bili v teh zadnjih letih vse slabši. Poglejmo le tri največje v letu 2011: NLB je sklenila z minusom v višini 277 milijonov evrov, NKBM je leto končala s 104 milijoni negativnega poslovnega izida, Abanka pa je bila v rdečih številkah za 147 milijonov evrov.
Posebej skrb vzbujajoči so tudi podatki o tem, koliko slabih kreditov ima vsaka od omenjenih treh bank. Slabi krediti so tisti, za katere dolžnik zamuja s plačilom 90 ali več dni (ter imajo boniteto D oz. E). Celoten slovenski bančni sistem ima za 7,1 milijarde slabih kreditov: samo v NLB jih lahko najdemo za 2,09 milijarde evrov. V NKBM je takih kreditov za 611 milijonov evrov, v Abanki pa za 713 milijonov evrov. Pri tem je treba seveda nekaj pojasniti: izraz “slabi krediti” še ne pomeni, da banka upnica denarja iz teh kreditov ne bo dobila povrnjenih. Drži pa, da je v sedanjem stanju slovenskega gospodarstva velika verjetnost, da teh posojil dolžnik ne bo mogel povrniti, vsaj v celoti ne. O izjemni resnosti sedanjega stanja pa pričajo še nekateri podatki, ki so še realnejši kazalci o verjetnosti, da se krediti (ne) povrnejo bankam upnicam. Te podatke nam ponuja seznam 50 največjih dolžnikov s slabimi krediti za vsako od treh velikih bank: v NLB je med 50 največjimi dolžniki s slabimi krediti 25 podjetij že v stečaju. V NKBM je med prvimi 50 “slabimi dolžniki” kar 29 stečajnikov, med dolžniki Abanke pa je tovrstnih podjetij v stečaju 21. Če zadevo omejimo samo na 10 največjih dolžnikov s slabimi terjatvami, je stanje tako: med dolžniki NLB je kar 7 stečajnikov, pri NKBM je stečajnikov 8, v Abanki pa “samo” 3. In to zelo jasno nakazuje tragiko stanja med slovenskimi bankami.
Največji dolžniki – gradbeniki
Iz objavljene tabele je najbolj očitno, kdo so “najhujši” dolžniki. Neki skupni imenovalec sicer lahko najdemo: najbolj problematični dolžniki so vsekakor gradbena podjetja. Propadli velikan SCT ima samo pri NLB za 187 milijonov evrov kredita, Primorje ima pri vseh treh bankah skupno za 180 milijonov evrov posojila, Vegrad iin z njo povezan Vegrad AM (spet) samo pri NLB za 130 milijonov evrov dolga. To je bil veliki trojček slovenskega gospodarstva, ki je po neuspešnih projektih menedžerskih prevzemov lastnikov (Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Dušan Črnigoj), v dobrih dveh letih povsem propadel. Med večjimi dolžniki na področju gradbenih podjetij najdemo še enega starega znanca, podjetje Energoplan iz Ljubljane, ki je pri NLB in Abanki skupaj nabral za 77 milijonov evrov dolgov. Energoplan je temeljno podjetje v zgodbi Stožic, saj je ustanovitelj in 37,5 odstotni lastnik podjetja Grep, ki gradi celoten stožiški kompleks. Velika večina dolgov, ki si jih je Energoplan nabral, gre prav na račun (še nedokončanega) stožiškega projekta. Poleg gradbincev ne moremo mimo še enega velikega dolžniškega akterja, holdinga Zvon 1, ki simbolizira vse napačne investicije mariborske nadškofije v prejšnjih letih: pri treh bankah ima skupno 184 milijonov posojil. In pri teh napačnih investicijah je bila še najhujša tista v operaterja T-2, ki je danes prav tako med najhujšimi dolžniki s skupno približno 100 milijonov evrov dolgov samo do NLB in NKBM.
Razširjena lestvica
Pozornost pa gre posvetiti še eni lestvici, ki je spodnja tabela sicer ne zajema in ki vključuje tudi podjetja, katerih krediti so ocenjeni za odtenek bolje. Tukaj najdemo tista podjetja, ki so se jih država in ostali upniki odločili rešiti ali pa vsaj začasno še pustiti pri življenju. Govorimo prav tako o velikanih, ki so bili v večini primerov žrtve menedžerskih prevzemov. Največ dolgov med njimi ima Merkur, ki ima do vseh bank skupno 285,3 milijonov evrov dolgov (!): zgodba nakelskega velikana je vezana na poskus prevzema s strani Bineta Kordeža, ki je bil za to tudi obsojen. Na drugem mestu je z 235 milijoni evrov dolgov kranjska Sava, ki je v času Kordeževega prevzemanja hotela pristaviti piskrček, a se je zadeva izjalovila. Tukaj so še Pivovarna Laško (Boško Šrot, za kratek čas celo Pierpaolo Cerani) s 181,3 milijona evrov kredita (skupno pri vseh bankah), Rigelnikov ACH (126 milijonov), že omenjeni T-2 (124,9 milijonov evrov), prav tako že omenjeni Grep (113 milijonov). Sedmo mesto po velikosti kreditov zaseda novogoriški Hit (112 milijonov evrov).
Še bi lahko nadaljevali, a verjetno je tega mučnega branja dovolj. In še nekaj, tri omenjene banke (NLB, NKBM, Abanka) so v večinski ali precejšnji državni lasti. Denar za neracionalno kreditiranje podjetij je posledično v veliki meri prišel iz žepov davkoplačevalcev, ki so v zadnjih 20 letih NLB in NKBM že kar nekajkrat dokapitalizirali.
Andrej Černic
Preberi tudi
Slovenija
