Kaj sploh počnem tukaj? (123)
V tem dolgem, vročem poletju sem se večkrat spraševal, kaj sploh počnem tukaj, navsezadnje tudi zato, ker sem sam kot velik ljubitelj poletja na tihem le moral priznati, da je bilo letošnje poletje zares prevroče. Ob pogledu na posledice suše, ki je dobesedno uničila vse poljedelske pridelke na Vipavskem, na Krasu in v Istri, nisem mogel ostati ravnodušen, vesel sem že bil, ko sem videl, da je vsaj večina trt preživela to pošastno vročino, ki smo je bili deležni tri mesece.
Med dopustom sem seveda že drugi dan zbolel za nevsakdanjo gripo, okužil še nekaj družinskih članov in tako smo z grenkim nasmehom jedli antibiotike teden dni in uživali, saj so bile naše telesne temperature za nekaj stopinj višje od zunanje, potenje je bilo seveda temu primerno, počutje pa sploh. To, da danes zdravniki vsaki bolezni, tudi gripi, rečejo viroza, me niti ne moti več. Na tihem si mislim, da z besedo viroza poimenujejo vse tisto, za kar še sami ne vedo, kaj je.
Mi je pa uspelo med počitnicami v vročini le oditi na Sinji Vrh, kjer sem se srečal z umetniki likovne kolonije Karitas, z Jožico, Anamarijo in Hieronimom, na katere me veže že dolgoletno prijateljstvo. Na Sinji Vrh sem se peljal skozi Trnovski gozd, še prej sem zavil do Grgarja, da sem videl, kaj je storil zlikovec, ki je zažgal gozd pod Sveto Goro. Prepričan sem, da mi je bila žena Adriana hvaležna, ker na glas nisem pred sinom povedal, kaj bi piromanu sam naredil, če bi ga prijel na kraju dogajanja. Ob takih priložnostih se namreč spomnim vseh kmečkih orodij in pripomočkov, ki sem jih kot otrok poznal in uporabljal, od “žajgle” do “trikelca”, da o “rogačkah” in “rajbah”, takih priročnih, a tudi debelih, iz svežega jesenovega lesa, da se malo uvijejo, ko zadenejo na polno zlikovca v hrbet!, niti ne govorim.
Na Sinjem Vrhu sem se v vročem avgustovskem dnevu zazrl na svetovljansko lepo rodno Vipavsko dolino, ki je bila letos že v začetku avgusta dobesedno sežgana, tudi Trnovski gozd, skozi katerega sem peljal, je bil suh in uvel, nobene svežine ni bilo v njem in niti nadiha o vlagi, ki sicer gozd tudi poleti označuje.
Pa me ob pogledu na rodno Vipavsko ni toliko motila rumeno rjava okra barva, ki je ne bi smelo biti, kajti pričala je o strašni suši, ampak dejstvo, da se mi je pred oči prikazala tista Vipavska dolina, o kateri nihče ne bo več pisal v prihodnjih letih, razen sodelavcev Karitas in mogoče Rdečega križa. O tisti Vipavski govorim, ki je nevidna očem, a je še kako vidna, če jo zares poznaš. O tisti Vipavski govorim, ki danes nima več ne dela in ne zaposlitve, a molči, tako molči, da je ta molk zastrašujoč.
Pred očmi sem na Sinjem Vrhu imel sošolca, ki je po osnovni šoli opravil šolo za enega od imenitnih kovinarskih poklicev, zlate roke ima, a ne pomaga, pri petdesetih in več letih je pristal v brezimni množici na cesto poslanih, dobesedno zavrženih, in na vprašanje, kako mu kaj gre, mi je samo odvrnil, da gre, da bi sicer najraje vse zapustil, ključ domačije odnesel ajdovskemu županu, naj si sam plačuje položnice in davke, sam pa da bi najraje nekam odšel, a ne ve, kam naj gre, dela zanj namreč ni več. Ker sva prijatelja od otroških let, ko se srečava, zato ne slepomišiva s praznim besedičenjem o tem, kako je in kako ni, sem ga neposredno vprašal, kako preživi, saj je že dve leti na cesti, pa mi je samo odvrnil, da mu dajejo ravno toliko socialne podpore, da “lahko kupi kruh in plača vodo”; nekaj čez sto evrov je to, sem izvedel kasneje.
Prijazni Hieronim, ki gosti umetnike na likovni koloniji, ki jo prirejata Jožica in Anamarija, se je zadržal z mano v pogovoru, poznava se iz mladih let, tudi sam je bil zamišljen, ko sem mu ob krasnem razgledu na Vipavsko omenil, kako se sam bojim, da se bo v slabih desetih letih izpraznila, kot se je bila že pred sto leti, ko so ljudje odhajali s trebuhom za kruhom v svet.
“Nekam bodo morali iti, ne”? je bila misel, ki je obvisela med nama, tudi krasen pogled na Jadransko morje je ni odpihnil.
Jožica mi je, prijazno in rahločutno, kot le ona zna, povedala, s kakšno tremo je šla kot predstavnica krajevne Karitas med odpuščene delavce Primorja in jih nagovorila, kot znajo samo tisti, ki so v otroštvu okusili hudo pomanjkanje, naj pridejo iskat pomoč na Karitas, naj se ne bojijo, naj jih ne bo sram, če so sedaj potrebni pomoči, kot jim je tudi povedala, da jim dostojanstva ne morejo vzeti, ker ga ima vsak človek, četudi ga vržejo na cesto in mu vzamejo delo, zaslužek.
“Ni mi bilo lahko”! je rekla Jožica Ličen, ko sva skupaj gledala na sežgano Vipavsko in sem ji omenil, da je tudi Vogršček popolnoma suh.
In sem bil vesel, da imamo take ljudi, kot so Jožica, Anamarija, Hieronim, kot so umetniki, ki so prišli slikat, da bi tudi sami pomagali potrebnim. Z našo slikarko Vesno Benedetič, ki je na Sinjem Vrhu pogrešala svoja dva čokoladna angelčka, (“Prvič po trinajstih letih sta sama doma z možem”!), sva se zagovorila v njene prelestne akvarele.
Lep dan je bil, ko sem se ustavil še v rodi vasi in sem očeta, ki ima 92 let, vprašal, ali je sam doživel že kdaj tako sušo, in mi je odvrnil, da je “že vsega bilo, a je letos zelo hudo, ker je še kraški dež, burja, dodal svoje”.
Med letošnjim poletjem nisem imel sreče s knjigami, nisem našel take, ki bi me navdušila.Ko sem prišel v sredo v uredništvo, ostali kolegi so bili še na dopustu, sem našel na mizi lep paket, prijazna Mirjam mi ga je prinesla v sobo, ko me ni bilo. Že sem ga hotel odpreti, ko sem si nadel očala in videl, kako lepo je zavezan, še to sem videl, da mi ga pošiljajo iz Japonske.
Nisem ga odprl, hotel sem, da so veselja z mano deležni tudi moji domači. In tako smo zvečer žena, Luka, Tina in njena prijateljica Aleksija združno občudovali lični paket, ki je prišel z Daljnega vzhoda.
“Po moje je knjiga”, je rekla Tina.
“Kako je lep”! je rekla Aleksija.Počasi sem odprl in otipal knjigo ter jo potegnil na dan.“The burn, Vassily Aksyonov“ piše na platnici krasne črne knjige.
“Neeeee, prelepo je to”! je rekla žena Adriana.
“Ne more biti res”! sem dodal.
Pesnik, naš sodelavec, duhovnik, misijonar Vladimir Kos, je v posvetilo leta 1984 v ZDA izdani knjigi napisal: “Spoštovanemu g. Juriju Paljku v veselje knjigo, ki jo je že dolgo pogrešal. Vdani Vladimir Kos z Japonske 2012”.
Ostal sem brez besed. Krog se je sklenil. Tri Aksijonove knjige so se mi izgubile, prišla je nova, krasna, neverjetno lepa, še prva izdaja je!
Umolknil sem in vse nas je iz tišine rešila Aleksija, ki je rekla: “Taka stvar ti polepša dan, ti naredi življenje lepo! To je krasno”!
Jurij Paljk
