Rubrike

Kaj sploh počnem tukaj? (121)

1. 8. 2012

Eden od sicer blagih očitkov, a vedno očitkov, ki mi jih občasno na moje pisanje v tej rubriki da prijatelj, ki ne želi biti imenovan, ker se je izselil iz naše slovenske skupnosti v Italiji, pa čeprav živi med nami, je ta, da premalokrat pišem o poeziji, ki pa jo on redno bere, ker da je edina, tako mi vedno ponavlja, ki ga še prepriča, tudi takrat, ko mu je in mu ostaja nerazumljiva, nedojemljiva. Čeprav mu vedno znova pripovedujem, najina srečanja so redka, kot so redka vsa moja srečevanja s pravimi prijatelji, žal, ko mu torej ponavljam, da ne more zahtevati, da bi vsi ljudje prebirali poezijo, saj je vendar poezija le za izbrance, mi vedno znova zatrjuje, da je poezija najbližja drugi njegovi veliki ljubezni: glasbi. Kot po navadi tudi redno doda, da je sam najbolj srečen takrat, ko mu uspe spoznati umetnika, ki na visoki ravni združuje oboje: poezijo in glasbo. In mi v ta namen vedno ponuja dva umetnika, ki sta še kako označila najino generacijo, se pravi generacijo tistih, ki smo danes v srednjih letih.
Lou Reed in Paolo Conte sta najprej pesnika in šele nato glasbenika, pravi ta moj prijatelj, ki se je iz naše srede umaknil, nikdar več ne reče o tem ničesar, čeprav vem, da ga ta njegov hoteni eksil iz slovenskega javnega življenja boli, kajti ta moj prijatelj ni eden tistih slovenskih ljudi, ki živijo sredi nas, a je z njimi tako, kot da jih ni, če pa že so, so samo zato, da se okoristijo v skupnosti, od sebe pa za skupnost ne dajo ničesar.
Spominjam se, da sva pred leti šla z njegovim avtomobilom na neko odmevno likovno razstavo daleč v Veneto, pobral me je pred domom, samo tiho sva se pozdravila, niti kave ni hotel, češ da jo bova pila na avtocestni postaji, takoj sem razumel, da ima enega tistih tihih dni, ko je bolje ob njem molčati. Sam pravi, da je tišina med dvema prijateljema lahko tudi lep pogovor. In sva odpeljala proti nižini, pri San Giorgiu pa je samodejno prižgal radio in zaslišala se je glasba umetnika iz Astija, ki je odvetniški poklic zamenjal za klavir in glasbo, ki je svoje srce dal jazzu in prepevanju. Paolo Conte je pel o tem, kako nekateri razumejo jazz, o tatovih zvezd in jazzu, skratka, poslušala sva njegovo Sotto le stelle del jazz in tiho sem pripomnil, da je še malce zgodaj za jazzovsko glasbo Paola Conteja, ki si ga tudi sam večkrat zavrtim zvečer, a sem nazaj dobil lakoničen in jedek: “Za Paola Conteja ni nikoli prezgodaj in ti, ki pišeš pesmi, bi to moral vedeti!”
Molčala sva v od jutranje rose sveže umito ravnino, avto je gladko drsel mimo vrste tovornjakov, niti po postanku v Fratti, kjer sva spila dobro kavo, ni bilo nič drugače, nasmehnil se mi je šele takrat, ko sem se sam veselo namuznil, ko je iz zvočnikov zadonela Lou Reedova pesem Perfect day.
“Oh it's such a perfeckt day, I'm glad I spent it with You… Oh, kako popoln dan je to in sem zato vesel, da sva ga skupaj preživela… ,” sem potiho pomagal zapeti Lou Reedu in prijatelj, ki nima posluha, je bil vidno vesel.
Počasi sva se začela pogovarjati o knjigah, likovni umetnosti, lepem in dobrem, drvela sva sredi sveta, a svet je bil daleč s svojo pritlehno stvarnostjo. Imela sva krasen, popoln dan, bi rekel Lou Reed v svoji čudoviti pesmi, niti pretirano razočarana nisva bila, ko sva se po ogledu razstave odpravila na kratek potep po mestu, pričakovala sva namreč več, a se poznava, veva, da vedno in povsod pričakujeva več.
Ko sva se vračala, je v avtu donel žametni glas Leonarda Cohena, ki ga ima prijatelj tudi za enega tistih srečnežev, katerim so bogovi dali poezijo in glasbo v zibelko, da nas, navadne smrtnike, osrečujejo.
Elegantni Leonard Cohen je pel dekletu in nama, naj vendar zaplešemo z njim do konca ljubezni.
“Dance me, dance me to the end of love! – Pleši, pleši z menoj do konca ljubezni!” je pel Leonard Cohen in spet sem mu z baritonom pomagal, ko je zapel: “Dance me very tenderly and dance me very long! – Pleši z menoj zelo nežno in pleši z menoj zelo dolgo!”
“A veš, kaj mi je še vedno uganka, česa mi še ni uspelo razvozlati”? je bolj sebi kot meni navrgel prijatelj.
Pomolčal sem, da je lahko nadaljeval: “Nikjer še nisem našel ustreznega opisa stanja, v katerega me popelje visoka umetnost, pa naj gre za pesem ali za sliko, pa naj gre za poezijo ali odličen roman. Sam bi to stanje duha dal nekam vmes med melanholijo, žalost, tiho veselje… ”
“… in željo po neskončnem, Večnem, nedosegljivem,” sem nadaljeval.
“Ko si nekje med zavedanjem končnosti in občutkom, da te nekaj Večnega presega, a tega ne moreš dojeti, še kako pa to občutiš”! sem še dodal in prijatelj se je nasmehnil.
“Prijatelj, slikar Safet Zec, ta bosanski mojster slikanja na videz nepomembnih detajlov našega vsakdanjika in obenem slikar, čigar olja kar žarijo z notrajno svetlobo trajne simbolike, ki kar kliče po Večnem, mi je nekoč dejal, ko sem mu razlagal stanje duha, v katerega me dobesedno pahnejo njegove umetnine, da sam to stanje imenuje 'dobra žalost',” sem rekel prijatelju, ko je na poti domov zavil na avtocestno postajališče, kjer sva spila popoldansko kavo.
“Pa ni samo to!”je rekel prijatelj.
“Seveda ni”, sem odvrnil, ker se sam še kako zavedam, da gre za več.
“Po moje se tega ne da opisati, je to dejansko tista naša, človeška meja, je to tisto okno v neznano, okno v nebo, ki nam omogoča, da zaslutimo, kako smo majhni, a obenem tudi večni!” sem pomodroval naprej in še dodal, da je meni bilo izjemno všeč, kako je papež Janez Pavel II. v svojem odmevnem Pismu umetnikom to poimenoval “nostalgija po Lepem.”
Prijatelj je molčal.
Spominjam se, da mi je pred leti na enem najinih romanj po razstavah vrhunske umetnosti umirjeno dejal, da sam ne veruje, čeprav, to pravim jaz, živi kot zgleden kristjan.
“In ti po svoje zavidam,” je še dodal, “da se še vedno kregaš z Bogom!”
“Dej, napiši kaj v svojo rubriko o poeziji, o poetih, predstavi kako njihovo knjigo, še posebej neznane pesnike predstavljaj!” je vztrajal prijatelj, ki dnevno bere poezijo.
Samo še ljubo Jolko Milič poznam, ki tako bere poezijo, saj za mladenko s Krasa vem, da ne more zaspati, če ni prebrala vsaj nekaj pesmi, če že ves dan ni prevajala poezije.
“Ne nazadnje bi moral vedeti, še posebej ti, ki se vedno sprašuješ, kaj sploh počneš tu, da so prav pesniki tisti, ki nenehno iščejo odgovor na to temeljno vprašanje,” je bil nepopustljiv prijatelj.
Ko sva dospela do doma, je tudi on za čas izstopil; prižgal sem cigareto v poletni večer, ko me je vprašal, katerega od slovenskih pesnikov, ki jih ne pozna, mu priporočam v branje.
Prijatelj je eden tistih, ki ne hodijo po knjige v knjižnico, ampak jih kupujejo.
“Jutri namreč nameravam v Ljubljano!” je rekel pred odhodom, kar je pomenilo, da “bo šel spet na pohod za knjigami,” kot to njegovo početje nenehnega nakupovanja knjig imenuje žena, ki se je po dolgih letih le dokončno vdala in to moževo strast sprejela kot danost.
“Poglej, če najdeš kaj pesniških zbirk Petra Semoliča!” sem mu rekel, ko je odpeljal, in dodal, da je meni to odličen in premalo poznan slovenski pesnik.
Naslednji dan mi je na prenosni telefon prišlo prijateljevo sms sporočilo: “Kot bi napisal ti: Peter Semolič je car!”