Kaj sploh počnem tukaj? (120)

Tudi v letošnjem poletju sem nameraval prebrati enega od letošnjih svetovnih “bestsellerjev”, ene najbolje prodajanih knjig, ki niso še prevedene v slovenski jezik. Dolgo sem ogledoval po nakupovalnih središčih, kjer so knjige že ob izidu najmanj 15 odstotkov cenejše, če že niso kar za 25, a nisem ničesar našel, dokler nisem nekega dne, ko sem bil kar na hitro poslan v bližnje trgovsko središče, naletel na pravo skladovnico knjig, nad katerimi je visel velik napis, ki je oznanjal 25 odstotni popust, zraven pa je še pisalo, da gre za najbolj prodajane knjige letošnjega dolgega in vročega poletja.

Če ste starejši in ste ob besedni zvezi dolgo vroče poletje pomislili na istoimensko televizijsko nadaljevanko, ki smo jo pred veliko leti nestrpno čakali v nedeljskih popoldnevih, takrat sem bil sam še otrok, ste prav pomislili: prav tista lepa črno-bela televizijska nadaljevanka mi prihaja vedno bolj in bolj v spomin v letošnjem nevsakdanje lepem poletju, ko ves vesel poslušam pritoževanje večine ljudi nad vročino, sam si je pa želim še nekaj mesecev, pa čeprav me tema ob petih zjutraj že opozarja na žalostno dejstvo, da se dnevi že krajšajo, kar me vedno znova navdaja z nerazložljivo melanholijo, neko čudno nostalgijo po poletjih, ki so za vedno odšla, in tudi po tistih, ki jih še ni bilo.

Rad imam poletje, vročino in vse, kar spada pod pojem poletje, rad imam suhe travnike in izsušeno sredozemsko rastje, svetlo zelen rožmarin in uvele oleandre, rad imam zgodnja, sveža poletna jutra ob morju, ko sam iščem odgovore na svoj večni “Kaj sploh počnem tukaj?”, rad imam poletja, ko se v popoldnevih usedem pod utico na vrtu in s knjigo odidem v neznano, rad imam vroča, suha poletja, ko mi iz sosednjega stanovanjskega bloka pride na uho nostalgična ruska pesem, ki jo zaigrata in pojeta ruski ciganki, ki ju je iskanje boljšega sveta pripeljalo v Furlansko nižino, a ju prav poletje s svojo melanholijo vročega popoldanskega dne kar kliče nazaj v ruske prostrane stepe in zato tista otožna, presunljivo lepa pesem, nostalgična ruska pesem, ki je niti živo igranje na pianolo ne more toliko razživeti, da bi lahko rekel, da je pesem navsezadnje po svoje le vesela, ne!, podton prav vsake njune pesmi je melanholičen, nostalgičen, sam pravim svojim doma, da je to ruska melanholija, ki je ne moreš razumeti vse dotlej, dokler sam nisi videl ter začutil njihove ravnine in nisi od blizu videl, kako Rusi nosijo srce v rokah, ko se ti ob kozarcih vodke odprejo kot sončnica v poletnih dneh.

In mi to dolgo vroče poletje vedno znova prikliče v spomin imenitnega ameriškega slikarja Edwarda Hopperja, ki je nenadkriljivo odslikaval samoto in naravnost zadušljivo lepo svetlobo samote ameriške province, brezupnega podeželja, predvsem pa notranjo, neizkričano in obupno trpko ter neizživeto samoto ljudi v poletnih popoldnevih in poletnih večerih.

Stal sem torej ob ogromni skladovnici knjig, ki jih v naših marketih in supermarketih, v hipermarketih pa sploh!, prodajajo, kot so včasih prodajali premog: popolnoma neosebno, na kilo, bi človek rekel, če sam ne bi imel posebnega odnosa do knjig.

Srhljivk ne bom, sem si rekel, dovolj imam tega prelivanja krvi in poigravanja z naravnost hudičevo hudobnim nasiljem, ki smo mu priče povsod, še najbolj pa po televiziji, kjer v nekaterih televizijskih serijah kar tekmujejo, kdo bo bolj odvratno razkazoval raztrpinčena telesa, pa tudi res je, da sem se naveličal branja tega žanra knjig, ker je vsak nov naslov in vsako novo pisateljsko ime v seriji teh izjemno dobro prodajanih trilerjev le nov, navadno prav pritlehen poskus, kako iti čez mejo vsega nedostojnega in dostojnega, drugače si sam namreč ne znam razložiti tega odurnega pisanja, kjer ti “mojstri” kar tekmujejo med seboj, kdo si bo izmislil še bolj strašne telesne muke, še bolj strašne zločine, kakršne je bil sicer pred njim kdo drugi že itak dovolj in že preveč na zastrašujoč način opisal …Kriminalk, detektivk že dolgo ne berem več, bilo je sicer nekaj poskusov, a so vsi dokaj klavrno propadli, odložil sem jih že po nekaj straneh, kvečjemu sem še šel diagonalno po knjigi, prebral konec, morda, običajno je šlo za že videno, že prebrano, že napisano, že doživeto.

Žanr “fantasy” se mi dobesedno gabi, doma ga ima mularija na stotine kilogramov, prebrali so vse mogoče, da bi pa očetu naredili uslugo in prebrali enega samega Karla Mayja, ni govora! Kaj šele, da bi smel tata samo pomisliti, da bi kdo prebral Sienkiewiczeve Križarje, ob katerih sem sanjal!

“Ma nekaj le moram najti!” sem si rekel, čas je pritiskal, doma je žena čakala na česen, čebulo in še neke malenkostne potrebščine, za katere me je pooblastila, da jih lahko kupim, sicer v družini sam nisem ne zadolžen in še manj pooblaščen za nakupe, ker da ne znam kupovati; kot socialistični otrok, da imam prevelike oči in da se mi v trgovinah vse preveč “dopade” in tudi vse preveč sveti, se režijo doma na moj račun. In da zato pripeljem domov preveč, še posebno takrat, ko sem lačen.

“Ti si klasičen primer kupca srednjih let, ki v otroštvu ni imel ničesar!” je klena moja žena, ki iz svoje bogate zakladnice znanja o trgovini na drobno potegne še to, da sem kot nekdanje socialistično bitje prava mana za trgovce, saj, tako ona, “z vami ni muke, samo trgovino odpreš, prižgeš veliko luči in nastaviš še velike, kričeče napise in vi takoj tečete noter kot nori”!In sem vzel knjigo, prvi del trilogije, ki je sedaj najbolj prodajana knjiga v svetu, v slovenščini je še ni, a bo, verjemite mi, da bo, z zamikom bo tudi na Slovenskem “bestseller”, a ne bom navedel ne imena pisateljice in ne naslova, ker sem se tako odločil, predvsem zato ne, ker sem nase jezen, da sem nasedel zavihku s podatki o avtorici, ki piše izjemno tekoče, ker je odlična žurnalistka, a se vse dejansko tudi konča tu.

Prinesel sem jo domov, jo položil na nočno omarico, a tisti večer prišel ravno dovolj pozno domov, da je žena že pogledala, kaj sem nabavil, in me je zato v posteljo sprejela z besedami: “A ti boš to bral?”

“Ja, jaz bom to bral”, sem bil nataknjen, ker sem vedel, da je knjigo pogledala in sem za njenim vprašanjem zaslutil, da sem nabavil plažo, ki je niti na plaži ne bom mogel prebrati.

Tako je tudi bilo, celo s sabo sem jo vzel v Toskano, kamor sem peljal družino gledat vrhunsko likovno umetnost, ki nima primerjave v svetu, in ponovno dokazal svojim in samemu sebi, da Stendhalov sindrom zares obstaja, sam namreč vedno, kot se je to dogajalo francoskemu pisatelju, v Toskani po dveh dneh dobesedno zbolim zaradi ogledovanja nenadkriljive lepote, s katero so svet naredili lepši italijanski renesančni slikarji.

Tretji dan smo bili že doma, še zvečer sem v kopalnici imel pred seboj, ves vročičen in prevzet, veliko sliko slovitega Toskanca Rossa Fiorentina Snemanje s križa, pod katero smo dobesedno onemeli, ko smo svojemu nelagodju pred sliko našli vzrok v Hudobcu s podobo odurne pošasti opičjega videza, ki se je “prištulila” točno nad Božjo Mater med številne užaloščene in te nemo, tudi porogljivo, a predvsem pa grozeče zre s platna, in ti sporoča, da ga ni kraja, kamor Hudič ne bi prišel …V Toskani sem pod oljko skušal prebrati nekaj strani, ni šlo.

Doma sem le prebral tri poglavja, se odločil, da bom nehal, in sem knjigo dobro založil nekam visoko na knjižne police v garaži, da je ja ne bi kdo od mojih slučajno vzel v roke, nevredna je branja, zares, čista plaža, najraje bi napisal še kaj gršega. Predvsem zato, ker je cenena, tako cenena, da me tako pisanje dobesedno žali.Ko sem to pripovedoval Andreju Vončini, knjigožeru, s katerim deliva sorodna in različna si mnenja o prebranih knjigah, mi je svetoval, naj le napišem, da se knjige ne splača prebrati, pa sem mu rekel, da ne bom navedel ne naslova ne avtorice, in vesel sem bil, da me ni niti vprašal, zakaj tega ne bom naredil, kot me tudi ni spraševal po vsebini.

Andrej je bil namreč minulo nedeljo pri meni na kosilu, pod utico smo jedli don Pino, kaplan Andrej in midva z ženo skromno kosilo, a smo zato imeli bogat pogovor o knjigah, naši družbi, težavah v Cerkvi, našem iskanju smisla; vesel sem bil, da sem končno pripravil srečanje, na katerem sta se spoznala dva duhovnika, ki ju cenim tudi zato, ker sta ljubitelja in strastna bralca knjig.Ko je naš don Pino, ki jih ima nekaj čez sedemdeset, odhajal, sem ga, kot to vedno storim, pospremil do avta, kjer mi je preprosto rekel: “Prav lepo je, da se včasih dobimo, govorimo o lepem in dobrem, o knjigah, predvsem pa o skupnih težavah, skupnih stvareh, ker ima sicer človek občutek, da je osamljen in da je znorel v svojem nenehnem iskanju smisla v tem navidez nesmiselnem svetu”!In sem se spomnil, kako je prvič vstopil v našo hišo pred veliko leti, pogledal naokrog po našem dnevnem prostoru in tiho dejal: “Glasba, knjige, umetnost, mislim, da bomo postali prijatelji!”

Tik pred odhodom je našo hišo don Pino takrat tudi prvič blagoslovil.

 

Jurij Paljk

Poleti radi vzamemo v roke knjige z lažjim, poletnim pisanjem, za katerega pa se kaj lahko izkaže, da ni vredno našega truda, časa, kaj šele, da bi bilo zabavno, iskrivo, vabljivo.

Preberi tudi

Na stopnicah (130)

Na stopnicah

Na stopnicah (130)

30.03.2024
Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Naturopatski nasveti (467)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme