Kaj sploh počnem tukaj? (118)

“Non scholae, sed vitae discimus! – Ne učimo se za šolo, ampak za življenje! ” je eden tistih latinskih rekov, ki so jih za vodilo vzele šole široko po svetu in najbrž ga ni med nami, ki ga ne bi med šolanjem “hranili” s tem ali podobnim geslom. Marsikatera šola, še posebej v ZDA, ima ta latinski izrek za moto šole, pa čeprav je to narobe obrnjena žalostna in grenka ugotovitev velikega latinskega stoičnega filozofa in pisca, prav Seneca je namreč zapisal to misel bistveno drugače, in sicer: “Non vitae, sed scholae discimus! – Ne učimo se za življenje, ampak za šolo! ”
Na to misel sem naletel pred dnevi med branjem življenjepisov starogrških mislecev, ko Diogen Laert v svojem delu Življenje mislecev položi v usta filozofa Aristotela besede, da je učenje najboljše zagotovilo, da se bo v starosti nekomu dobro godilo.
Na šolo in izobraževanje pa me je prisilil pogovor z znanko, ki me je med pogovorom na obisku pri nas doma zagrenjeno vprašala, če sem res prepričan, da imam prav, ko svoje otroke učim veselja do branja in jih dnevno opozarjam, naj se učijo, naj berejo in zopet berejo, saj je študij edina stvar, ki jima z ženo lahko dava.
Predvsem dejstvo, da me je nič kaj galantno, a zato zelo jasno, opozorila na to, da ni rečeno, da tisti, ki bere, v življenju kasneje tudi uspe, me je zabolelo, a tega sam nikdar nisem mislil, saj sem najlepšo in najbogatejšo knjižnico videl pred veliko leti pri nekem preprodajalcu vsega mogočega, a nič točno določenega (izraz italijanskih Tržačanov za takega človeka “trapoler” se odlično ujema s srbskim “mutivoda”), kot sem v tisti knjižnici tudi bil neizmerno srečen, ko sem videl, da je večina knjig nedotaknjenih: nihče ni segal po njih, nihče jih ni bral, bile so mrtev kapital, ki je čakal na smrt gospodarja, da bo v rokah vedoželjnih ljudi ponovno oživel. Že takrat sem namreč vedel, da se tako bogatih knjižnic skorajda ne da več razbiti, vedno končajo v javno dobro, tako ali drugače, tudi takrat, ko si grabežljivi dediči s pomočjo odvetnikov in sodnikov delijo dediščino, se taka knjižnica ponavadi reši.
Znanki, ki ne bere več, razočarana je nad sabo in svetom okrog nje, kar pa ji ne preprečuje, da za svojega otroka ne bi naredila vsega, da bi dokončal odlične ter prav zato izjemno drage zasebne šole, sem rekel, da drugega svojim otrokom preprosto ne morem dati kot to, da sem jih z malega naučil ljubiti knjige, da sem jih od malega “zastrupil s knjigami”, po načelu, da noben otrok ne bo bral knjig, če ne bo videl svojih staršev brati.
Njen otrok ne bere, kot ne bere ona, v zameno ima od malih nog “playstation” zadnje generacije, vse mogoče elektronske vragolije, take elektronske igre in drugačne, v njunem stanovanju imata v dnevni petdesetpalčno televizijo zadnje generacije in tako naprej. Opozoril sem jo na to in mirno mi je odvrnila, da je sama preveč utrujena, da bi poslušala otroka, kako jo vsak dan “masira”, ko pride domov iz šole. Otroci znajo biti trdi sogovorniki, ta njihov “drugi imajo, zakaj nimam še jaz” je včasih nemogoč.
“Ne vem, kako je tebi uspelo, da pri treh otrocih nisi popustil in doma nimate nobene elektronske igre”, je rekla in mirno sem odvrnil, da je bilo to zelo težko, še posebej zaradi sina, kajti dejansko je na srednji šoli sedaj eden redkih, ki nima teh naprav za videoigre.
“Pa saj najde včasih video igre tudi na svetovnem spletu! ” sem rekel.
Odvrnila je, da ni isto, ker da moji berejo, njen otrok pa noče brati knjig.
“En sam dolgčas, da so knjige, mi pravi! ” je bila kratka.
Svetoval sem ji, naj mu kupi, že ker mu vse kupi, tablični računalnik, morda bo pa na njem bral kako knjigo, ko pa sedaj govorijo, da bo elektronska knjiga nadomestila na papirju tiskano. Storila je že to, bral pa seveda ni, iskal je igrice. Tako je najbrž tudi drag tablični računalnik obležal nekje na divanu, kot “playstation”, “wii”, “x-box”, kot vse te elektronske naprave za zabavo.
Spominjam se, da sem si kot otrok v tisti sivi in trpki revščini, ki je bila na začetku šestdesetih let minulega stoletja na majhnih kmetijah širom po Sloveniji, želel imeti pravo košarkarsko žogo, a sem si jo šele kot najstnik moral sam zaslužiti, da sem jo potem lahko presrečen nekega poldneva vrgel med prijatelje, ko smo na steptani zemlji zraven našega hleva zaigrali “tri proti trem” in zraven dodali še, “da ne velja igra na bodiček! ”
In sem sam zato še dosti bolj ranljiv na tem področju, ker bi svojim otrokom zares dal vse tisto, česar sam v otroštvu in mladosti nisem imel, pa vem, da tega ne smem početi.
In sem po dvajsetih letih, odkar so trije otroci z nama, vesel predvsem tega, da so pri nas doma najlepši zimski, a tudi poletni nedeljski popoldnevi, ko ostanemo doma in se porazgubimo na raznih koncih doma, vsak s svojo knjigo in računalnikom.
Takrat, ko je v hiši tišina, vem, da je vse v redu, ker vem, da vsi beremo.
“Ni to dosti, a nekaj je”, si rečem na tiho in vsakokrat preslišim ženine grožnje, da sem s knjigami že skoraj napolnil garažo in se bo treba odločiti in odbrati nekaj sto knjig in jih dati kaki knjižnici, če jih bo seveda hotela.
“Na odpad jih ne bom peljal, bodi gotova”, sem kratek in ona odide drugam, sledi tista tišina, ki je nimam rad, kot je nima ona.
Navadno rečem, da so Furlani bolj trmasti, kot smo Slovenci, s čimer se seveda ne strinja, a nekako vedno urediva tako, da jaz posvetim popoldan novi razporeditvi knjig in ona nato presenečeno ugotovi, kje vse so lahko knjige umeščene, ter vzdihne: “Ma ne še na stopnice, dej no, saj veš, da s tem ne boš rešil ničesar!”
Slavni ruski pisatelj Vladimir Nabokov je nekje zapisal, da je “samota najljubše igrišče Satana”. Ko sem to misel te dni prebral, sem se nasmehnil, saj s knjigo v roki nikjer in nikdar nisem sam. Tudi takrat ne, ko se mi zgodi, hvala Bogu, da se mi to redko dogaja, da ne morem brati. Pridejo namreč obdobja, ko enostavno knig ne morem brati. Vzamem neko knjigo v roke, pa ne gre, zamenjam jo z drugo in spet ne gre, zvečer ponovno poskusim in ne gre, navadno takrat obiščem knjigarno in povprašam, “če je kaj novega izšlo, takega, kar bi bilo vredno prebrati”, a mi tudi dober prodajalec ponavadi ne zna svetovati.
Pred dnevi mi je v lepi goriški knjigarni prijaznih prodajalk in prodajalcev, kar Qubik na Korzu gotovo je, mlada prodajalka, ki je pravi knjigožer, prostodušno priznala, da se ji je pri prebiranju Franzenove Svobode “zalomilo”: “Začela sem vsaj petkrat, se silila in silila, a ni šlo, vem, da ga vi cenite, a meni ni šlo in sem omagala, knjigo sem odložila na polico. ”
“Tudi meni se to zgodi”, sem priznal, “poredko, a se”.
“In kaj storite tedaj? ” je vprašala čez goro knjig.
“Isto, kar ste storili vi, a vedno tako knjigo odložim na vidno mesto, da ne pozabim nanjo”, sem bil iskren.
“Knjige so zveste, vedno počakajo, gospa”, sem rekel in dobil nazaj širok, osvobajajoč nasmeh.
In mi je bilo zato zares iskreno žal znanke, ki je ob slovesu na obisku pri nas doma z vidnim odporom premerila mojo veliko skladovnico takih knjig na skrinji v dnevnem prostoru.

Jurij Paljk

Je branje res tako naporno, da naši otroci ne bi zmogli vzljubiti knjige, razprti, kot so med elektronske vragolije in svetom podobe?

Preberi tudi

Na stopnicah (126)

Na stopnicah

Na stopnicah (126)

02.03.2024
Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Na stopnicah (127)

Na stopnicah

Na stopnicah (127)

09.03.2024
Naturopatski nasveti (481)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme