Kaj sploh počnem tukaj? (117)

Ker ne bi rad izpadel kot ostarel sitnež, ki govori na ves glas, kako je nekoč bilo drugače in lepše, kot je danes, bom samo zapisal, da v tej pasji vročini junijski dni in vročih dni v začetku julija tudi sam razmišljam, kakšno je pravšnje poletno branje. Spadam med tiste, ki iskreno priznajo, da se mu včasih zgodi, da ne more več težkega, zgoščenega, napornega pisanja brati in zato tudi sam rad sežem po lažjem branju, ki ga na Slovenskem prodajajo pod vzdevkom poletno branje. Pobrskal sem po tem, kar ponujajo slovenske založbe in ponovno ugotovil, da vse težje segam po knjigah, za katere nimam nobenega zagotovila, da so dobro napisane, tudi nekaterih piscev ameriških detektivskih zgodb in srhljivk ne berem več, ker so se po moje že davno izpeli in nič ni slabšega pri branju kriminalk, kot je predvidljivost, ko ti ni treba niti na konec knjige oditi brat, ker že veš, kako se bo vse skupaj razpletlo.
Nobena skrivnost ni, da imam rad poletje in ne maram, da ne rečem, da jo ravno sovražim, čeprav jo, iz srca tudi!, zime in nobena skrivnost tudi ni, da se pozimi lažje bere zahtevnejše knjige kot pa poleti, najbrž so prav tu našli povod za izraz poletno branje.
Te dni se začenjajo navali na morje in v gore, priče smo in bomo dolgim kolonam vozil, v katerih se ljudje znajdemo, kot pač moremo. Lansko leto sem med nedeljsko vožnjo čez prelaz Vršič sredi avgusta dokončno spoznal, da v slovenskih Julijcih nimam več kaj iskati. Sicer vožnje čez Vršič nisem namerno izbral, le prostora na vlaku za Bohinjsko Bistrico ni bilo več, pa čeprav sem prišel v vrsto dobro uro pred odhodom vlaka. Tako sem zavil po slikoviti dolini Soče vse do Trente, kjer sem ob Kugyjevem spomeniku prišel v dobesedno tako gnečo, ki je sicer lastna italijanskim avtocestam sredi avgusta. Tisoči in tisoči smo potovali v obe smeri, niti ironija, da je imel Pascal prav, ko je trdil, da se vse nesreče vsakogar izmed nas začno zato, ker ne znamo biti lepo doma, mi ni pomagala. Na prelazu ni bilo niti enega samega parkirnega mesta prostega, tudi prelepe planinske trate so bile zasedene, z avti, ne s kravami!, vmes pa še na stotine kolesarjev in kolesark v najnovejših tehnoloških oblačilih, da ob pogledu nanje pomisliš, kako so ruski in kitajski astronavti pravi reveži v svojih kombinezonih.
Eno samo razkazovanje ničevosti, sem zajedljivo pomislil, ko sem se končno prebil do Kranjske gore, kjer spet ni bilo prostora za parkiranje in sem zato zapeljal po stranskih poteh do Bleda, vmes sem pri neki gostilni v odročni gorenjski vasici ustavil, da bi z družino pojedli, ker sem ravno videl, da so sneli prašička z ražnja, neumen sem pomislil, da nam bodo odojka takoj postregli, pa mi je vsega naveličana kelnarica samo suho povedala, da imajo prosto “samo eno mizo zraven toaletnih prostorov” ter dodala: “Pa za počakat je, vsaj uro, ker 'mamo vse zaseden'! “
“Pa 'mejte! “sem rekel in vstal in za mano je brez besed vstala vsa družina. Na parkirišču gostišča sem ugotovil, da so poleg mojega avta že bili zaparkirani štirje avti s tržaško registracijo in sem se nasmehnil, niti v en kraj na svetu še nisem prišel, da tam ne bi srečal vsaj enega Tržačana, ki obeduje v krajevni restavraciji. In smo šli.
Še isti dan sem našel ob Blejskem jezeru, dvesto metrov nad pešpotjo, kjer ponavadi turisti uživamo ob pogledu na Blejski otok, ko se odpravljamo na “blejsko kremšnito”, lepo jasico in smreko, pod katero sem se usedel, da bi med na dolgi rok utrujajočim poslušanjem nenehnega pozvanjanja zvona z Blejskega otoka; da prinaša srečo, so mi povedali, če se namreč obesiš na vrv in zazvoniš!, v miru prebiral knjigo, ki sem jo vzel s seboj na pot.
Ostali člani družine so odšli peš v center, da bi na Gadafiju v središču Bleda pojedli sladoled in videli, kaj pojmujejo v Sloveniji kot elitni turizem. Pa sta me med branjem zmotila, vsa upehana, rdeča v obraz in nevarno zabuhlih obrazov Angleža srednjih let, ki sta se izgubila. Iskala sta stezo, ki vodi na Ojstrico, pokazal sem jima, da vodi potka sto metrov nižje, nakar je nevarno zaripla Angležinja izpustila enega izmed svojih neštetih “Wonderful! “, s katerimi je mislila, da osrečuje Blejce, ki pa jim njeni medklici niso prišli do živega, saj so v njej kot tudi v meni videli le “en'ga več, k' ma gnar”.
In sem ostal sam s svojo visoko in debelo smreko ter knjigo, a do branja mi ni bilo več. Nekaj se je v meni zalomilo, kot se mi zadnje čase velikokrat dogaja in sem sestopil do trgovine v Zaki, ki še vedno diši po socializmu in mi je zato tako všeč; še pod v tej trgovini nekam čudno visi, vse kar kliče po obnovi, ki je pa ni in ni na spregled.
Na travniku med jezerom in trgovino je ležalo na stotine ljudi, ki so nastavljali svoje telo vročemu poletnemu soncu, bila je ena tistih nedelj, ko moraš čakati za odhod iz Zake proti Ljubljani vsaj uro, dve v dolgi koloni vozil, ki se vije vse do Lesc, kjer mi je nemški pilot med pitjem kave na letališču povedal, da je med poletom nad Triglavom videl na stotine ljudi, ki so hoteli na vrh. Ko sem vzdihnil in povedal to ženi, me je slišal in od sosednje mize moje besede potrdil: “Kolona, ja, velika kolona, ja, jaaaa! “. Prav privoščljivo je potegnil tisti svoj ja.
Sedel sem pred trgovino s steklenico mrzlega piva Laško in se spraševal, kaj sploh počnem tam, zazvonil mi je telefon, otroci in žena so veselo poročali, da so na Gadafiju na neki razprodaji našli telovadne copate za Lukca in neke majice za punci ter mi sporočili, da se najdemo pri avtu.
“To ti je elitni turizem! ” sem pomislil.
Ko smo se našli, sem Adriani povedal, da postajam ljudomrznež.
“Kaj je ljudomrznež? ” je vprašanje slišal Luka in sem mu razložil, slikovito, nakar sem bil opozorjen, da bi bilo lepo, če raznih balkanskih izrazov pri sočnem opisovanju ljudi ne bi uporabljal.
Družina je odšla na kopanje, sam pa sem se'del pod drevo na koncu travnika in opazoval, česa vsega nismo sposobni ljudje početi, ko se nam zdi, da smo sproščeni in na počitnicah. To ti je predstava, da padeš dol!
Ko je življenje literatura in istočasno bolj literatura od književnosti same. Opazoval sem neko Nizozemko, ki je, skuhana od blejskega sonca, oblečena v tesno oprijete in skoraj prozorne hlače, ki jih zaradi svojih pretiranih obilin ne smela niti pogledati, kaj šele obleči!, čepe', v nerodnem položaju, saj je radodarno ter brez vsakega sramu kazala svoje pretirane obiline stotinam kopalcev, na široko ter na dolgo in počez razlagala svojemu sinku, kako da sladoled škodi zdravju. To je počela pred sladoledarjem in njen ubogi sinko je nenehno gledal samo v sladoledarjev voziček ter se tako presunljivo drl, kot da bi mu na suho s kovaškimi kleščami izrivali zobe. Če bi znal holandsko, bi mulcu od daleč zakričal, naj ne verjame mami, ker mu laže, njo pa bi poslal nekam v tople kraje, ja, po balkansko, kot bi rekla moja žena.
“Resnični pisatelj ne piše v jeziku, ki se ga je naučil, ko je bil že odrasel, ampak v jeziku, ki ga pozna od otroštva dalje, ” je misel, ki sem jo posvojil za svojo, a jo je napisal ameriški pisatelj judovskega rodu, nobelovec Isaac Bashevis Singer, ki je vse življenje pisal v manjšinskem jeziku jidiš, tudi takrat, ko je zaslovel v ZDA in v svetu.
Kupil sem namreč njegovo knjigo Pisec pisem in druge zgodbe (Lo scrittore di lettere e altri racconti), ki je izšla te dni pri založbi Corbaccio.
Hotel sem jo prebrati letos poleti na počitnicah, kjerkoli že bom.
A sem jo dokončal med spokojno tišino med finalno nogometno tekmo med Italijo in Španijo pod domačim latnikom.
Tišina kot v grobu je bila.
Spokojna je bila, že dolgo nisem slišal take.
In s Singerjem sva se odlično ujela!

 

Jurij Paljk

V teh vročih, skorajda pasjih dneh ob koncu junija in v začetku julija mi roka kar sama seže po lahkotnem branju.

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (338)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (334)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (326)

Naturopatski nasveti

Evangelij po Ani

Bodi človek

Evangelij po Ani

03.04.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme