Kaj sploh počnem tukaj? (115)

Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kaj beremo. Pogled na lestvice najbolje prodajanih knjig ni razveseljiv, saj na njem prednjačijo kuharice in knjige za samopomoč. Leposlovja je na lestvicah malo, toda poznavalci bralne kulture niso črnogledi. Menijo, da lestvice ne kažejo prave podobe. Malce drugačno sliko od lestvic kažejo podatki knjižnic. Zelo brana so poleg lahkotnejše žanrske literature tudi kakovostna literarna dela”. V nadaljevanju članka je več podatkov o tem, kako si Slovenci najraje izposojamo knjige v knjižnicah, kar zame ne velja že dolgo, ker knjige najraje kupim, in tudi zato ne, ker me moti, da moram knjigo prebrati v točno določenem času in jo tudi v nekem roku vrniti. Tudi zgražanja nad dejstvom, da Slovenke in Slovenci radi kupujemo in najbrž tudi beremo kuharske knjige, ne delim, sam jih namreč rad poklanjam, čeprav priznam, da jih ne berem, ker me ne pritegujejo, morda tudi zato ne, ker se držim pravila, da ne živimo zato, da jemo, ampak jemo, da živimo, česar ne bi mogel za vse reči.
“To, da bereš ruske klasike, ni moderno”, je za isti zapis pojasnila “poznavalka kulture branja v Sloveniji Meti Grosman”, za katero mi “bog Google” pove, da je častna predsednica Bralnega društva Slovenije. Tudi o tem društvu prav tam izvem veliko, sedanji predsednik je naš prijatelj in občasni sodelavec, sicer pa znani slovenski slavist dr. Zoltan Jan, državni svetnik iz Nove Gorice.
Ta lapidarni “To, da bereš ruske klasike, ni moderno”! me je zelo zabolel, tudi zato, ker me je spomnil na pogovor z enim večjih slovenskih poznavalcev ruske književnosti, z enciklopedistom Dragom Bajtom, ki mi je pred leti v Ljubljani skrušeno povedal, da na Slovenskem ni več prostora za ruske pisatelje. Vprašal sem ga namreč, zakaj v slovenščino ni prevedena imenitna knjiga Opeklina slovitega, meni zelo ljubega ruskega zdravnika in pisatelja Vasilija Pavloviča Aksjonova, ki je meni in moji generaciji daljnega leta 1980 dobesedno spremenil svet, če pa ga že ni spremenil, nam je vsaj odstrl dotlej neviden pogled nanj. Tistega leta je namreč pri Mondadoriju izšla omenjena knjiga, ki je “ljubitelja dobrega črnega vina, hitrih avtomobilov in lepih deklet”, kot je sebe rad opisoval danes že pokojni Aksjonov, bila deležna pozornega branja in živahnih debat. Prvo izdajo te knjige mi je poklonil prijatelj Davorin, izginila je nekje na domu enega številnih rednih ali naključnih obiskovalcev ali obiskovalk najine študentske sobe, drugo knjigo sem prejel v dar od Adriane, ki je kasneje postala moja žena, le-ta je izginila neznano kam, tretjo sem kupil sam, a je tudi ta našla noge v svet in se ni nikdar več vrnila. Ko sem se leta kasneje tega zavedel, je bilo že prepozno, nisem je mogel več kupiti in tudi na bolšjem trgu je nikdar nisem ugledal, da bi jo spet kupil. Ostal sem brez knjige, ki mi še danes veliko pomeni. V slovenščino pa je prav Drago Bajt prevedel odlomek iz te knjige za Samizdat, kratek oris s primeri (Obzorja, Maribor, leta 1983), kar mi seveda kot pozornemu ljubitelju Rusov ni ušlo.
Ja, prav te dni sem spet imel opravka z Rusi, s Poljakom in z enim Francozom; ne, ne, nič novega nisem odkril, vračam pa se vedno bolj k starim, preverjenim avtorjem, kar kaže na to, da se zares staram, pri branju namreč nočem več tvegati, zares ne. Zadnje čase sem se namreč naveličal brati sicer po navadi z velikim pompom napovedane knjižne mojstrovine, ki pa se že po nekaj straneh pokažejo za povprečna pisanja.
Ja, imel je prav, še kako je imel prav tisti ameriški mladenič, ki sem ga pred desetletji videl na Trgu sv. Marka v Benetkah z majico, na kateri je bil živobarven napis “So many books, so little time! Tako veliko knjig, tako malo časa”!
Ko sem letos spet prebral tri knjige, ki jih je napisal poljski mojster svetovnega slovesa Ryszard Kapuscinski, sem ponovno na dušek prebral njegov Imperium, v katerem opisuje svoje srečanje z imperijem, kot sam imenuje svoja potovanja in srečevanja s Sovjetsko zvezo, z Rusi in vsem, kar je s tem velikanskim svetom povezano. Branje kot se šika, bi napisal pod to knjigo, ki jo še imam na zadnjem sedežu v avtu, saj me je prav to pisanje napotilo k ponovnemu branju Solženicina, Mandelštama, Ahmatove in Cvetajeve, tudi nekaj pesmi Brodskega sem dodal zraven.
Kar potegnili so me spet ti Rusi.
Solženicinov Rakov oddelek, samo roko sem stegnil in sem ga našel zaprašenega na knjižni polici, ve se, kje so mojstri!, mi je spet odkril tisto pretanjeno opisovanje duše, ki mi manjka v plitvinah sodobnega pisanja, ko se zdi, da je vse v užitku in trenutku, ko ni v teh sodobnih pisanjih iskanja tistega, kar nas presega, ko ni potrjevanja tega, da nas prav to večno iskanje, da, iskanje!, da nas prav to dela človeške in tople, majhne, a istočasno velike, res sicer ujete v sedaj in tu, a odprte v večnost.
Prav to mi dajo Rusi.
Mimogrede: pred kratkim sem našel, kaj je Solženicin napisal po vrnitvi v Rusijo, v kateri se ni znašel več. Takole je ruski mojster peresa napisal: “Režim, ki nam sedaj vlada, je mešanica stare nomenklature, morskih psov finance, lažnih demokratov in KGB-ja. Tega ne moremo imenovati demokracija: gre za pošastno mešanico, ki ji ne najdemo primerjave v zgodovini, in se ne ve, v katero smer se bo razvijala…, a mirno lahko zatrdim, da nas bo v primeru, da se bo ta zaveza obnesla, izkoriščala ne sedemdeset, ampak stosedemdeset let”!
In sem pomislil na nas, na moje nelagodje tu in v domovini.
Pa pravijo, da ruski mojstri niso vredni branja!
Že res, da je drugi veliki Rus, Dostojevski, zapisal, da je “Rusija bruhala zavrženost, s katero so jo hranili”!, a mojemu večnemu “Kaj sploh počnem tukaj”? daje tudi veliki Solženicin z navedenimi besedami odgovor, ki ga nihče noče slišati! Če sem tokrat v Adelphijevi izdaji Osipa Mandelšatama hotel brati kot zapisovalca stanja duha svojega časa v knjigi Hrup časa in drugi zapisi (Il rumore del tempo e altri scritti) in sem se mestoma mučil, da sem sledil njegovemu strnjenemu pisanju in prepotrebnim opombam v knjigi, pa sem bil vesel, ker sem tudi v njegovem pisanju našel tisti “več”, ki loči mojstra od navadnega pisatelja.
Predvsem pa sem bil vesel drobne knjižice z naslovom Celine in literarna sodobnost – Celine e l'attualita' letteraria (1932-1957), založba SE, zbirka Piccola Enciclopedia. Knjiga je v bistvu izbor pogovorov s slovitim avtorjem izjemnega romana Potovanje na konec noči. To je tudi ena izmed knjig, ki me je zaznamovala in spremenila. Za vedno.
In sem že na prvih straneh te čudovite knjižice pogovorov z mojstrom naletel na njegove besede: “Kaj pomeni moja knjiga? Ni literatura. Življenje je, tako življenje, kot se nam kaže. Človeška beda me vedno znova pretresa, pa naj gre za telesno ali moralno. Vedno je obstajala, se strinjam; a pred časom se je človeška beda ponujala Bogu, katerikoli je že bil. Danes je svet poln bednih, nesrečnih ljudi in njihova stiska nima nobenega smisla. Naša doba je doba človeške bede brez umetnosti, kar je mučno. Človek je gol, slečen je vsega, tudi vere vase. Moja knjiga je to”.
Ja, moja knjiga je tudi to, ponavljam za Celinom.
In sem bil zares vesel, kako je don Pino, naš župnik iz Terza d'Aquileia, po jutranji maši minulo nedeljo veselo razprl roke, ko sem mu prebral ta odlomek pri avtu in mu povedal, da je Celine to dejal daljnega leta 1932, čeprav se zdi, da je napisal te besede danes zjutraj.
Ko je don Pino radostno razprl roke, sem dojel, da je imelo tisti trenutek vse smisel: Celinova knjiga na zadnjem sedežu moje alfe, predvsem pa to, da je on pri jutranji maši stal za oltarjem in sem jaz sedel v zadnji klopi v cerkvi med maloštevilnimi, ki smo se zbrali pri maši v obupno dolgočasni vsakdanjosti minule nedelje v zamolklo samotni Furlanski nižini.

Jurij Paljk

Pred dnevi sem med vestmi Slovenske tiskovne agencije prebral zapis o tem, kaj Slovenci najbolj beremo, ki se je začel takole: “Večkrat je slišati krilatico, da smo Slovenci narod knjige.

Preberi tudi

Na stopnicah (36)

Na stopnicah

Na stopnicah (36)

26.03.2022
Naturopatski nasveti (403)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (384)

Naturopatski nasveti

Jezikovnica (132)

Jezikovnica

Jezikovnica (132)

17.05.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme