Kaj pa mladi?
Razmišljanje ob epidemiji
Že skoraj leto dni je minilo, odkar je svet spoznal epidemijo koronavirusa. Vlada je prišla do dokočne odločitve in uvedla stroge ukrepe, ki so prekinili normalno vsakdanjost. Tedaj se je vse popolnoma ustavilo. Restavracije, muzeji, trgovine, knjižnice … vsi so morali zapreti vrata. Delali so samo tisti, ki so nudili, kar je nujno potrebno za življenje. Otroci, najstniki in univerzitetni študentje niso mogli več v šolo in na univerzo; vse je potekalo po spletu. Vsi so začeli delati od doma, vsak s svojim računalnikom. Takrat smo vsi mislili in verjetno upali, da bo kmalu vsega konec, in smo potrpeli. Potrpeli smo cele tri mesece, medtem je vlada nekatere ukrepe sprostila, a ne veliko. Končno smo se lahko v lanskem maju malo oddahnili. Toda, kaj smo vse preživeli? Kaj smo mladi vse prestali? Vsak od nas se je moral čemu odreči, je kaj izgubil, kaj naredil gotovo proti volji. Rada bi poudarila, da smo mladi v tem letu veliko izgubili. Mlada leta so najlepša. Koliko spominov si gradimo, ko obiskujemo šolo, ko se srečujemo s prijatelji, a tudi ko naredimo kako zgrešeno izbiro. Vse nas pripravi na življenje. Koliko izkušenj so najstniki izgubili, ker niso mogli v šolo, ker niso šli na šolski izlet ali na potovanje po maturi. Bodo lahko vse to kdaj nadoknadili? Morda kaj že, vsega pa seveda ne … Sama sem doživela podobno izkušnjo, ko sem lansko leto morala diplomirati preko spleta. Točno tri dni pred določenim datumom za zagovor mi je univerza sporočila, da zaradi ukrepov bodo vsi univerzitetni sedeži zaprti in da je moj zagovor premeščen na neznan datum. Diplomirala sem mesec kasneje, doma, pred računalnikom. Večje publike ni bilo, samo mama, očka in sestra. Večkrat pomislim na to, kaj vse sem izgubila, kaj vse mi je manjkalo. Navadno je ob taki priložnosti večji praznik: večerja ali kosilo z družino in kasneje velik “žur” s prijatelji. Vsega tega žal takrat nisem doživela, nekaj malega pa sem vseeno poleti organizirala. Prednost pa je bila v tem, da sem lahko pri računalniku sedela v preprostih hišnih copatah.
Vsi, res vsi smo se morali prilagoditi in nekako spremeniti svoj način življenja. Prej smo se ob koncu tedna srečevali s prijatelji, ki jih nismo videli nekaj časa, v lanskem letu pa smo raje napravili videoklic in se naklepetali. Čeprav je vlada v zadnjih mesecih nekatere ukrepe sprostila in smo bili lahko vsi malo svobodnejši, se je večina ljudi tega omejevalnega načina življenja malo naveličala. V letu dni smo svoje potrebe in želje potisnili v stran za nekaj gotovo zelo pomembnega, za svoje zdravje.
Ali je prav se odpovedati zmenku s prijatelji, plesu v diskoteki, ko gre za zdravje in življenje? Vse se gotovo da narediti, a vedno v določeni meri. Vsakdo je prost in svoboden v lastnih izbirah in odločitvah. V takih okoliščinah pa moramo misliti na zdravje cele družbe, da bomo lahko vsi skupaj premostili to težavo. Če se danes vsi še malo čemu odpovemo, bomo lahko jutri vsi skupaj praznovali.
