Jupitrove lune Evropa, Ganimed in Kalisto
V prejšnji številki našega tednika smo zelo obsežno in podrobno obdelali prvo od štirih velikih Jupitrovih lun, Io. Sedaj pa so na vrsti še ostale tri. Začnimo z Evropo, imenovano po dekletu, ki ga je Zevs zapeljal, spremenjen v bika. Evropa je nekoliko manjša od naše Lune in obkroži planet v 3 dnevih in pol. Njeno površje prekriva nekaj deset km debela ledena skorja, ki močno odbija Sončno svetlobo. Fotografije njene površine spominjajo na ledena morja na Zemlji. Površina te lune je izredno gladka, saj nima nobenih velikih vzpetin, ki bi presegale nekaj sto metrov, in le malo udarnih kraterjev. To nakazuje, da je njeno površje “mlado” in da se spreminja. Pod ledeno skorjo se domnevno nahaja ocean tekoče vode, ki bi lahko bil globok tudi več kot 100 km in bi bilo v njem več vode kot na Zemlji. Voda v globini bi lahko bila tekoča zaradi toplote, ki se sprošča ob plimovanju. V tem oceanu bi lahko vladale tudi ugodne razmere za nastanek in obstoj življenja. Pod morjem leži kamniti plašč, globlje pa še kovinsko jedro.
Najbolj opazna značilnost Evrope je množica temnih prog, razpredenih po celotnem površju. Največje so lahko široke do 20 km, imajo zaobljene robove in pas svetlega materiala na sredini. Dolge so lahko več tisoč kilometrov. Nastale so zaradi pokanja ledene skorje, zaradi plimskih sil in vulkanske dejavnosti vroče vode, ki prodre skozi razpoke in hipoma zmrzne na površini.
Evropa ima tudi zelo tanko atmosfero iz kisika. Ta je verjetno nastala, ko so nabiti delci iz Sonca in njegova svetloba povzročili sublimacijo (prehajanje iz trdnega v plinasto stanje) ledu in molekule vodne pare še nadalje razcepili na vodik in kisik. Vodik je zaradi svoje male mase ušel gravitaciji lune, kisik pa je ostal.
Dokazano je tudi, da ima Evropa šibko magnetno polje, ki se periodično spreminja z njenim gibanjem skozi Jupitrovo magnetno polje. To je močan dokaz za obstoj prevodnega materiala v notranjosti, najverjetneje oceana slane tekoče vode.
Naslednji satelit je Ganimed, ki je največja luna v Osončju, saj ima premer okrog 5300 km. Jupiter obkroži v približno enem tednu in je večji od Merkurja. Imenuje se po dečku, ki ga je Zevs pripeljal na Olimp in ga postavil za božjega točaja. Je edini Jupitrov satelit, ki nosi moško ime. Ganimed ima železno jedro, nad katerim se nahaja plašč iz silikatnih kamnin, na vrhu pa je ledeni plašč. Površino prekrivajo geološko starejša temna področja, z veliko kraterji, in mlajša, svetla z manj kraterji, preko katerih se raztezajo brazde in grebeni. Zdi se, da je Ganimedova skorja, prav tako kot Zemljina, razdeljena na tektonske plošče, ki se dotikajo na prelomnicah, kjer nastajajo gorovja. Opazili so tudi tvorbe, podobne vulkanskim kalderam in strjenim tokovom lave.
Udarni kraterji na Ganimedu nimajo obroča gora in depresije v sredini zaradi ledene skorje, ki se stali in teče po površini ter s tem zravna relief.
Tudi Ganimed ima tanko atmosfero iz kisika, ki je nastala na isti način kot na Evropi. Odkrili so tudi, da ima luna svoje magnetno polje, katerega izvor pa še ni dobro znan.
Zadnji veliki Jupitrov satelit, Kalisto, nosi ime po eni od Zevsovih ljubic, ki je bila najprej spremenjena v medvedko, nato pa je postala ozvezdje Veliki medved, njen in Zevsov sin pa ozvezdje Volar. Luna je velika približno kot Merkur in obkroži planet v manj kot sedemnajstih dneh. Njeno površje prav tako pokriva ledena skorja, pod katero bi lahko bil ocean iz tekoče vode, kar potrjuje spreminjanje Kalistinega magnetnega polja na način, ki smo ga prej opisali (kot pri Evropi). Posuta je s kopico kraterjev, ki so tudi edine površinske tvorbe, opazne na tej luni. Kalisto je namreč tektonsko popolnoma neaktivna, saj nima tektonskih plošč, ne gora in niti sledov kriovulkanizma, kjer se delno staljeni led obnaša kot vulkanska magma. Površinske tvorbe je še dodatno zabrisal tok ledene skorje. Največji krater je kotlina Valhalla, ki je nastala ob padcu velikega meteorita. Na sredini ima 600 km veliko belo področje, pokrito z ledom. Obdaja jo več koncentričnih krožnic, ki imajo do 3000 km premera. Druga taka kotlina se imenuje Asgard in ima premer približno 1600 km.
Kalistina notranjost je precej nenavadna, saj se je luna le delno razplastila. To označuje, da je notranjost sestavljena iz stisnjenih kamnin in ledu, pri čemer se delež ledu proti središču zmanjšuje.
Njena atmosfera je zelo redka in je sestavljena iz ogljikovega dioksida, ki najverjetneje izvira iz sublimacije te snovi, ki se nahaja v trdnem stanju v satelitovi skorji.
Andrej Brešan
