Jupiter, največji plinasti planet v našem Osončju
Od Zemlji podobnih skalnatih planetov prehajamo k drugačnim, plinastim, ki jim rečemo tudi plinasti velikani, saj so ti mnogo večji od prejšnjih. Začnimo z nam najbližjim Jupitrom, ki je hkrati največji plinasti planet v našem Osončju in nosi ime po najvišjem rimskem božanstvu. Njegova masa je skoraj 2,5-krat večja od vseh ostalih planetov skupaj.
Jupiter je od Sonca oddaljen povprečno petkrat več kot Zemlja, razlika med najbližjo in najbolj oddaljeno lego od Sonca pa je 76 milijonov km. Njegova os vrtenja je od navpičnice nad ravnino kroženja nagnjena le za 3°, kar pomeni, da na Jupitru ni letnih časov. Od vseh planetov se najhitreje zasuče okrog svoje osi in njegov dan traja slabih deset ur. Zaradi tako hitrega vrtenja je njegov ekvatorialni predel močno izbočen in je zato ekvatorialni premer planeta za skoraj 10.000 km večji od polarnega premera. Za en obhod okrog Sonca pa potrebuje približno 12 let.
Jupiter ima zaradi svoje velikosti majhno gostoto in je po sestavi podoben Soncu, saj je skoraj v celoti iz vodika in helija. Če bi ta imel vsaj 7-krat večjo maso, bi v njegovem jedru potekalo jedrsko zlivanje in bi se zasvetil kot zvezda. Na planetu lahko opazujemo le vrhnji del njegove goste atmosfere, ki je vedno prekrita z oblaki. V zunanjih plasteh, kjer je povprečna temperatura -110°C, sta vodik in helij v plinastem stanju. V globini približno 7000 km temperatura naraste na 1000°C in vodik je tam zaradi visokega tlaka tekoč. Ko se spustimo na 14.000 km globine pa doseže temperatura 5000°C in vodik ima lastnosti staljene kovine. Jedro planeta se nahaja okrog 60.000 km globoko in je sestavljeno iz mešanice kamnin, kovin in vodika. V primerjavi z velikostjo Jupitra je majhno, vendar ima 10-krat večjo maso od Zemlje.
Jupiter ima globalno magnetno polje podobno polju paličastega magneta, prav tako kot Zemlja. To nastane zaradi električnih tokov v vodiku, ki ima lastnosti staljene kovine. Enako se zgodi na Zemlji, vendar zaradi tokov v staljenem delu njenega kovinskega jedra. Po jakosti pa je od zemeljskega kar 20.000-krat močnejše, in če bi ga lahko videli, bi bilo na nebu navidezno petkrat večje od polne Lune. Magnetosfera (območje prostora okrog telesa, v katerem deluje njegovo magnetno polje) se zaradi Sončevega vetra razpotegne v dolg rep. Magnetno polje preusmeri delce iz Sončevega vetra, nekaj pa jih doseže Jupitrova pola, kjer trčijo ob atmosfero in povzročijo nastanek polarnega sija. Električno nabiti delci se lahko ujamejo v Jupitrov sevalni pas, ki ima obliko torusa (kot krof z luknjo v sredini) okrog ekvatorja, podobno Van Allenovim pasovom, ki obkrožajo Zemljo. V tem pasu tečejo električni tokovi zaradi gibanja nabitih delcev. Jupiter je tudi močan izvor radijskih valov.
Največja zanimivost planeta je njegova atmosfera, ki je razdeljena na pasove. Njihove različne barve so, poleg vodika in helija, še posledica različnih kemijskih spojin, na primer metana, amonijaka, vode, acetilena, propana in še nekaterih drugih. Te snovi kondenzirajo pri različnih temperaturah, zato so plasti oblakov na različnih globinah različne sestave. Z globino se temperatura viša, konvekcija (dvigovanje toplega zraka) pa dviguje pline iz notranjosti, ki se z višino ohlajajo. Najprej kondenzira voda, višje kondenzira amonijev hidrosulfid, ki je rdeče-rjave barve, na vrhu pa še amonjak, ki ustvari bele oblake. Atmosferski pasovi nastanejo zaradi hitrega vrtenja planeta. Na ekvatorialnih območjih atmosferske pline segreva Sonce. Ti se potem dvigujejo in potujejo proti polom. V globlji plasti atmosfere pa se hladnejši plini premikajo v nasprotni smeri. Temu rečemo konvekcijska celica. Zaradi vrtenja planeta je ta velika celica, ki bi segala od ekvatorja do pola, razpadla na manjša območja dvigajočega in spuščajočega se plina, kar vidimo kot svetle in rdeče-rjave pasove, vzporedne z ekvatorjem. Z dviganjem in spuščanjem plinov nastanejo v atmosferi močni vetrovi v vzhodni in zahodni smeri, ki jih poganja vrtenje planeta. Najmočnejši so na ekvatorju, kjer dosežejo hitrost 400 km na uro. Jupiter ima tudi notranji vir toplote, ki se je nabrala ob nastanku planeta. Vsi do sedaj omenjeni dejavniki pripomorejo k nastanku velikih orkanov, ki jih vidimo kot pege in ovale. Ti lahko trajajo od nekaj ur do več let. Najznamenitejša tvorba je velika rdeča pega, anticiklon (območje visokega zračnega tlaka, kjer se plin spušča), ki so jo opazili pred 340 leti in je velika kot dve ali celo tri Zemlje.
Jupiter ima tudi tanek sistem obročev, ki je s prostim očesom neopazen. Sestavljen je iz drobnih prašnih zrn, ki izvirajo iz površja nekaterih lun. Prah, ki se giblje najbližje planetu, sega že do vrha njegovih oblakov.
Veliki planet ima zaradi svoje močne gravitacije veliko število lun. Zaradi njihove množice in zanimivosti jih bomo opisali naslednjič.
Andrej Brešan
