Jezikovnica (179)
Pridi, Sveti Duh!
Ravno v takem pomladanskem času smo, ko se pred slovenskimi cerkvami postavljajo slavoloki, na katerih piše: “Pridi, Sveti Duh!” Prav včeraj sem opazila enega. Pravzaprav ni bil čisto tak, na njem se je namreč razpenjal napis: “Pridi Sveti Duh!” Le kaj bi lahko bilo narobe z njim, se zdaj verjetno že sprašujete, ker že veste, da ponavadi za izhodišče jemljem primere, na osnovi katerih lahko opozorim na ustreznejšo ali pravilnejšo rabo. Sploh pa, v čem neki se ti dve različici napisov sploh razlikujeta?! V malenkosti, katere odsotnosti mnogi sploh ne opazijo. In to je – vejica. Pa smo po dolgem času spet pri tem (osovraženem) ločilu, ki se marsikomu zdi kot dežela neznanega, ker so mu povsem nedoumljiva pravila za njeno stavo, kot se postavljanju vejic reče strokovno – pa čeprav so ta pravila dokaj jasna in razumljiva, če se le poglobimo vanje.
Potrudila se bom, da bom v razlagi kratka in jedrnata: v slovenščini vejice ne postavljamo (vedno) tam, kjer se pri branju ustavimo oz. vdihnemo, pač pa vejica ločuje med seboj stavke oz. povedke, torej osebne glagolske oblike. To je razlog, zakaj velja pravilo, da “pred ki, ko, ker, da, če vejica skače”, ker so to vezniki odvisnih stavkov, ob katerih je meja med glavnim in odvisnim oz. podrejenim stavkom (npr.: To je knjiga, ki mi je zelo všeč., Pridi k meni, ko boš imela čas.). Res pa je tudi, da vejica razmejuje podredni in odvisni stavek, tudi ko je podredni stavek na začetku, ko torej vejice pred veznikom ni: “Ko boš imela čas, pridi k meni.” No, to pa je za marsikoga, še zlasti pripadnike sodobnejših generacij, že “višja matematika”. Zakaj? Odgovor je preprost: ker premalo berejo. Premalokrat namreč vidijo pravilno zapisane vejice. Učimo se namreč tudi mimogrede, s tako prijetno dejavnostjo, kot je branje. Ki pa marsikomu, saj vemo, ni tako zelo prijetna dejavnost, ker … Pustimo to, današnji zapis ni namenjen problematiki bralne pismenosti.
Rajši se bom posvetila odgovoru na začetno vprašanje, zakaj moramo postaviti vejico v stavku “Pridi, Sveti Duh!”. Tukaj namreč ne gre za ločevanje dveh stavkov, saj je stavek en sam oz. povedkov ni več, temveč zgolj en, in to je osebna glagolska oblika “pridi”. Pravila vejice so namreč logično razvejana in v našem primeru smo naleteli na primer, ki sodi v skupino pristavkov, polstavkov in pastavkov, za katere velja, da nimajo osebne glagolske oblike (povedka), jih je pa vseeno treba ločiti od preostale povedi. In za kaj gre v stavku “Pridi, Sveti Duh!”? Za pastavek. Že poimenovanje nam pove, da pastavek ni čisto pravi stavek, saj se spomnite, da panoga oz. panožica ni čisto prava noga, kljub temu pa enoceličarjem omogoča gibanje, pajesen oz. jesenovec pa je drevo, ki botanično gledano ni jesen, čeprav njegovi pernato razdeljeni listi spominjajo na jesenove. Pastavki so torej besede ali skupki besed, ki niso stavki, jih pa moramo ločiti z vejico od preostalega dela povedi. K pastavkom sodijo npr.: običajni medmeti (Brrr, kako je mrzlo!) in medmeti, ki označujejo vzklike (Evo, pa mi je uspelo!), členki (Ne, tega nisem vedel.) in – ogovori (Marija, pridi sem., Spoštovani gospod Novak, vabimo vas na pregled., Hvala za poslano, Ana., Pozdravljeni, dragi prijatelji, vesel sem vas.). V povedi “Pridi, Sveti Duh!” imamo nagovor (Sveti Duh), torej pastavek, ki ga moramo od preostale povedi ločiti z vejico, zato je pravopisno pravilen zapis samo takle: “Pridi, Sveti Duh!”
Kdaj drugič pa še o vejici oz. vejicah v molitvi očenaš, ki je dober primer za ponazoritev vrinjenega stavka in polstavka.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
