Jezikovnica (175)
Mandljevec, mandlji in mandeljni
Blizu Kosovelove domačije v Tomaju, na drugi strani ceste, ki pelje iz Sežane v Novo Gorico, v teh dneh cveti velik mandljevec. Letošnja februarska temperatura mu je naklonjena, saj cvetovi naj ne bi prenesli manj kot –2 stopinji Celzija. Čudovito ga je pogledati, ko se peljem mimo. Deviška belina njegovih cvetov v času, ko je vse naokrog še rumeno in rjavo, obeta prihod prave pomladi. Velikost njegove krošnje priča, da je za njim že mnogo pomladi in da mu sadjarske škarje niso strigle peruti, saj je visok, krošnja pa razvejana. Ob pogledu na belo čipko njegovih cvetov se oko zaustavi, duša pa vsaj za hip umiri v smislu Goethejevega verza: “Postoj, trenutek, kako si vendar lep.”
Blizu morja cvetijo mandljevci že januarja. Spominjam se, kako je pred leti Delov dopisnik iz južne Primorske, Boris Šuligoj, vedno že v drugi polovici januarja, zagotovo pa v prvi polovici februarja objavljal fotografije cvetočega mandljevca, da nas je v osrednji Sloveniji skominalo po primorski toploti in soncu. Več let sem, potem ko sem že živela v Istri, na pragu pomladi obiskovala mandljevec v koprski Semedeli. Včasih je zacvetel januarja, včasih pa februarja, zagotovo pa je bil v cvetju za valentinovo, ko me je nekoč ob njem fotografirala moja štajerska prijateljica. Tisto fotografijo sem domišljavo poimenovala Portret z mandljevcem.
Gotovo se sprašujete, kaj spet napletam okoli rastlin, če pa bi se morala držati jezikovne teme, ko je vendar naslov te rubrike Jezikovnica. Ne boste verjeli, ampak tudi mandljevec je jezikovno, ne le botanično ali estetsko zanimiv. Neredko se namreč zgodi, da je mandljevec, torej drevo, poimenovan kar po svojem plodu, torej mandelj, podobno je tudi z razmerjem med limonovcem in limono. Namesto da bi zapisali ali rekli, da je zacvetel mandljevec, zamenjamo besedo mandljevec kar z mandljem. Aha, z mandljem ali mandeljnom? Pa smo tam. Kako je prav? Oboje. Tako kot nagelj lahko tudi mandelj namreč sklanjamo kot mandlja ali mandeljna. Redni bralci se bodo spomnili, da sem decembra pisala o samostalniku parkelj, pri katerem pa je sklonska oblika pomenskorazločevalna. Samostalnik parkelj, ki je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika “rožena tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev”, namreč sklanjamo “parklja”, samostalnik parkelj, ki označuje hudiča, pa kot parkeljna. Pri tem velja opozoriti na neustrezno rabo v knjižnem jeziku, ki sem jo v zadnjem času zasledila večkrat, in sicer, da se tudi samostalniki učitelj, vzgojitelj in vaditelj sklanjajo kot učiteljna, vzgojiteljna in vaditeljna. Nikar ne mislite, da je taka raba standardna: čeprav imajo namreč samostalniki učitelj, vzgojitelj in vaditelj obrazilo -elj kot parkelj, nagelj ali mandelj, besedotvorno niso enaki, zato si je dobro zapomniti, da se učitelj, vzgojitelj in vaditelj sklanjajo izključno kot učitelja, vzgojitelja in vaditelja.
V tem zgodnjepomladanskem času, ko zima opleta z repom v obliki mnogih okužb dihal, se samostalnik mandelj pogosto omenja v zvezi z vnetjem žrela oz. angino. Mandeljni oz. nebnice (tonzile) so namreč po Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja limfni organ v žrelu, ki po obliki spominja na mandeljne. Pa ne na jedrce, pač pa na plod v celoti oz. lupino, na kateri so majčkene zareze oz. vdolbinice. Ste kdaj pomislili, da mandeljnova lupina malo spominja na breskovo koščico? Moja mama ima pri vlaganju vinogradniških breskev v kozarec vedno doda še kakšno breskovo koščico ali dve, zaradi katere ima potem kompot prefinjeno nežen okus po mandeljnih. Ne smemo namreč pozabiti, da je mandljevec botanično sorodnik prav breskve (pa tudi slive, višnje in marelice) – medtem ko pri breskvi našo željo po hrani zadovolji sočno sadno meso, pa je pri mandeljnu cilj našega poželenja v mastnem jedrcu. Da sta si mandljevec in breskev v sorodu, se lahko prepričamo poleti, ko vidimo še zelene mandeljnove plodove – podobni so krmežljavim breskvam, takim, ki se niso pravilno razvile. Podobne oblike pa so tudi breskovi in mandljevčevi listi.
Naslednjič pa o mandeljcu, ki je samo na videz podoben mandljevcu.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
