Jezikovnica (171)
Bodika, božje drevce ali božji les
Za zadnjo Jezikovnico v tem letu pa se že spodobi, da načne temo adventnega zelenja. To nas v tem času obdaja vsepovsod, od umetnih zelenih girland v trgovskih centrih do pristnih domačih adventnih venčkov iz bršljana, smrekovih vejic ali kakšne druge zimzelene rastline, kot je lovorikovec. Med različnimi prazničnimi likovnimi motivi, ki nas dobesedno zasipavajo na vsakem koraku, pa eden še posebej pritegne pozornost zaradi svojevrstne oblike svojih listov in sveže rdeče barve okroglih plodov. To je bodika, božje drevce ali božji les (Ilex aquifolium) – rastlina, ki je zanimiva tudi z jezikovnega vidika.
Pri poimenovanju tega drevesa oz. grma naši predniki niso bili preveč iznajdljivi, poimenovali so jo po tisti lastnosti, zaradi katere je bodiko najlepše občudovati zgolj z očmi, saj njeni listi precej neprijetno zbodejo. Bodika torej bode, zato se imenuje bodika. Ali so koničasti izrastki na njenih listih bodice ali trni, odgovor na to vprašanje prepuščamo botanikom, kot zanimivost pa dodajmo, da marsikateri rastlinski izrastek, ki pika, menda botanično gledano sploh ni trn, temveč bodica (celo pri vrtnicah!). Za Jezikovnico bo dovolj že, če poudarimo, da imajo torej tudi rastline bodice, ne le ribe, ježi in ježevci (spomnimo se, da se bodičasti posteljici kostanjevih plodov reče ježica). Iz glagola bosti izhaja še eno rastlinsko ime, namreč bodak, ki je osatu podobna cvetoča rastlina, tako osat kot bodak pa seveda zaradi svojih koničastih izrastkov – bodeta. Bode pa še marsikatera druga rastlina, npr. glog, ki mu na Primorskem rečejo preprosto trn, in robinija oz. akacija, ki ji na Štajerskem prav tako rečemo kar trn (trnov les je dober za vinogradniške kole). Trnje pa je neprehodno grmovje iz robide – le-ta pa je, zanimivo, tudi dobila ime zaradi svojih ostrih izrastkov, le da ne po besedi v slovenščini, temveč latinščini (rubus ’robida, robidovje’), od koder je prek italijanščine zašla tudi v slovenščino, kot se lahko podučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja.
Bodiki rečemo tudi božje drevce ali božji les – že iz tega poimenovanja razbiramo, da ima pomembno vlogo v krščanskem izročilu – na Štajerskem je namreč ena od sedmih sestavin velikonočne butarice, ki se ji reče presmec. Na cvetno nedeljo je bila ravno bodika v presmecu tista, ki je otrokom ponujala priložnost za nagajivost – zbadali so eden drugega z bodičastim zelenjem, še zlasti fantje, dokler jih niso nagnali iz cerkve, kot mi je pripovedovala mama.
A vrnimo se k bodiki kot božičnemu zelenju. Zaradi svojih zimzelenih usnjatih listov, ki se lahko na rastlini obdržijo več let, je bila v časih hudih zim, ko je vsenaokrog ležala debela snežna odeja, obet življenja.
Bodiko lahko danes v različnih vrtnarskih različicah najdemo v marsikaterem okrasnem vrtu in parku, raste pa tudi prosto v naravi in je zaščitena, zato jo je tam prepovedano trgati ali izkopavati. Zelo presenečena sem bila, ko sem jo nekoč uzrla sredi listopadnega dolenjskega gozda. Ravno na martinovo je bilo, ko smo po Levstikovi poti šli na Popotovanje iz Litije do Čateža, in sredi golih bukovih dreves, iz preproge rjavega listja, se je dvigalo to zeleno drevesce, skoraj čudežno.
Ne smemo pa bodike zamenjati z lobodiko oz. bodečo lobodiko (Ruscus aculeatus), še eno zimzeleno rastlino trnatih listov in rdečih plodov, ki najbolje uspeva na Primorskem in sodi v družino beluševk. Slednjemu se ne čudijo tisti, ki mlade lobodikine poganjke nabirajo kot šparglje.
Zdaj je zima in mladih špargljev ni, bi prosto po Kosmaču v njegovi noveli Tantadruj lahko zaključili tole Jezikovnico. Naj vam bo toplo vse tja do pomladi in da bi v novem letu naleteli na čim manj trnov in bodic, to vam želim in kličem srečno 2024!
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
