Jezikovnica (15)
Jih je zob časa res povozil?
V prejšnji Jezikovnici smo se lotili nekaterih stalnih besednih zvez, s katerimi imamo težave, kadar ne poznamo njihovega pomena. Tako smo izvedeli, da medvedja usluga sploh ni usluga, priti z dežja pod kap pa pomeni priti s slabega na še slabše, ne pa na boljše, saj kap (še) ni streha, pač pa zgolj rob strehe, s katerega curkoma teče voda, kadar dežuje.
Včasih pa se nam zgodi, da pomen frazemov poznamo, vendar jih preoblikujemo s sestavinami drugega frazema, rezultat takega početja pa je ponavadi napaka. Tako sem zadnjič na radiu slišala voditeljico reči, da je stacionarne telefone povozil zob časa. Pustimo ob strani vprašanje, ali je to res, vprašajmo se, ali je mogoče, da jih je povozil zob časa. Lahko nekaj zob časa povozi? Ali nekaj zob časa načne? Povozi pa nekaj preprosto zgolj – čas (ne pa zob časa)? Seveda, voditeljica je namreč združila besede dveh frazemov, ki imata podoben pomen, namreč, da nekaj povozi čas ali nekaj zob časa načne. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pri iztočnici povoziti piše v pomenski razlagi, če je koga povozil čas, da se ni znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti, predvidevamo torej, da je ostal staromoden, nemoderen, zaostal, da torej na neki način ni bil doma v sodobnosti, ker ga je prehitel tehnološki razvoj. V Slovarju slovenskih frazemov pa je pomenska razlaga iztočnice zob časa: v teku časa nastala obraba, uničenje, v zgledih pa vidimo, da zob časa lahko kaj načne ali kaj na čem zariše, predmetom ali bitjem pa se lahko pozna ali vidi zob časa, npr.: Dotrajanemu mostu se je poznal zob časa, ki ga je že močno načel. V čem je torej napaka pri kombiniranju frazemov čas povozi in zob časa načne? V nesmislu, ki ga izjavimo, ko rečemo, da je zob časa kaj povozil, saj zobje grizejo in načenjajo, povozi pa čas (povozi nas lahko tudi življenje, če nam ne prizanaša; povoženi smo, če smo zelo utrujeni; športna ekipa lahko povozi nasprotnika, če ga premaga). Tudi drugi zgled je iz medijev. V pogovorni oddaji se je gledalec po telefonu želel prikupiti voditeljici in jo je pohvalil z besedami, da je ženska na licu mesta. V čem se je zmotil? Frazemu biti na mestu, kar pomeni: biti sposoben, odgovoren, zaupanja vreden ipd., je dodal nepotrebno besedo lice, ki ga je pobral iz stalne zveze na licu mesta v pomenu tam, kjer se kaj zgodi oz. točno tam, tudi na kraju samem. Nesmiselno je torej nekomu, ki ga vidimo prek televizijskega ekrana in ki je v trenutku našega pogovora v televizijskem studiu, reči, da je oseba na licu mesta, da je torej točno tam, če pa želimo povedati nekaj drugega: da je njegovo delo odlično in nas razveseljuje. Mogoče je tudi zato nasmeh na voditeljičinem obrazu ostal bolj kisel, da se ji torej obraz ni razlezel v nasmeh (kisel nasmeh in da se obraz ali lica razlezejo v nasmeh, tudi to sta stalni besedni zvezi).
Naj se vam lica čimvečkrat razlezejo v nasmeh, vam želim in vas do prihodnjič lepo pozdravljam!
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
