Jemlješ, da nekoč daješ
Jemlješ, da nekoč daješ.
To je najbrž moto, ki je Alojšo Žerjala spremljal skozi vse življenje, ki ga je po večini preživel s kamero v roki. Kradel je in kradel nešteto prizorov in jih posnel s svojim aparatom: v dolgem življenjskem in umetniškem obdobju je znal tankočutno, svojevrstno, skratka genialno ujeti vse, kar bi se drugače porazgubilo in šlo z ‘vetrom v pozabo’.
Aljoša Žerjal se je rodil leta 1928 v Trstu, komaj petnajstleten je že bil zaposlen v Tovarni motorjev. Na zahtevo Nemcev je odšel z drugimi mladmi v delovno taborišče v notranji Istri, potem na Hrvaško, kjer je preživel strašno zimo. Leta 1945 se je vrnil v Trst in dokončal Trgovsko akademijo. Leta 1954 se je zaposlil pri pomorski agenciji in pozneje postal direktor in predsednik podjetja. In ravno leta 1954 je stopil v svet filma. Takrat je z domiselnostjo in “tehnično neoporečnostjo” posnel dva dokumentarca o škedenjskem pustu in škedenjskem portiču. Kamero mu je posodil slavni fotoreporter Edi Šelhaus, svojo prvo kamero pa si je Žerjal kupil nekaj let kasneje in zanjo odštel kar štiri plače. “Ko sem mamo prosil, da bi mi posodila denar za nakup dežnika, mi je odvrnila, naj glavo pred dežjem obvarujem z videokamero”, je dejal Žerjal na homažnem večeru, ki so mu ga priredili deželni sedež RAI in Založništvo tržaškega tiska ter Slovensko stalno gledališče v sredo, 18. aprila.
Izjemno dobro obiskan dogodek v Kulturnem domu je bil posebne narave in je imel dvojni vzgib. Na njem so namreč predstavili knjigo Filmsko ustvarjanje Aljoše Žerjala. Njen podnaslov (od 8-milimetrske do digitalne kamere) pa zgovorno prikazuje dolgoletni Žerjalov umetniški razpon, ki se zrcali v uporabi različnih snemalnih podlag: vsebina njegovega dela se je sočasno delila na dokumentarne in kratkometražne filme. V knjigi, ki jo je v Kulturnem domu pozdravila Martina Kafol, so namreč zbrane podobe-fotogrami, ki jih je ujel v objektiv: ohranile so se kot zgodovinsko pričevanje vse od leta 1954 dalje. V predgovoru knjige, ki ga je napisala Elsa Fonda, je med drugim zapisano, da se Aljoša Žerjal večkrat pošali, ‘da je pravzaprav vse njegovo življenje kot film’. Veliko je potoval po krajih, kjer se pojavljajo protislovja današnjega časa in ki so že sami po sebi zanimivi s svojim svojevrstnim, nepozabnim vzdušjem: Dubrovnik, Bosna, Kras, Ohrid, Uzbekistan, Mehika, Peru, Čile, Ekvador, Triglav, slivna pot, Vietnam, Tibet, Patagonija, Velikonočni otok, dežele onstran Inda, olimpijske igre v Moskvi, Normandija, Benetke, Berlin. Žerjala so prevzeli pejsaži, razgledi in pogledi, čar letnih časov. Z izredno občutljivostjo je ujel poetičnost otroškega sveta, ki je bogat z milnimi mehurčki, zmaji, piščančki; ponosno je posnel podvige ženske namiznoteniške ekipe Krasa in uspehe kotalkarice Tanje Romano in rolkarice Mateje Bogatec. V njegovih filmih se prepletata življenje in umetnost: dragoceni so Žerjalovi portreti velikih krajevnih umetnikov, od Avgusta Černigoja, Klavdija Palčiča, Giannija Brumattija do Lojzeta Spacala, Marcella Mascherinija, Deziderija Švare in drugih. V knjigi, ki jo je uredil Massimiliano Fabris, se Žerjal spominja svojih sodelavcev, ki so mu bili na dolgi umetniški poti ob strani: to so prijatelj Renato Padovan, pokojna Mara Debeljuh, avtorica številnih besedil, prevajalka Magda Jevnikar, tehnik Giorgio Brescia in Elsa Fonda.
Na odru Kulturnega doma se je Aljoša Žerjal zahvalil tudi deželnemu sedežu RAI, še zlasti urednici Loredani Gec in odgovorni za slovenske programe Martini Repinc. Zaradi minevanja časa je filmsko gradivo Aljoše Žerjala bilo obsojeno na propad: z leti se namreč filmi zdrobijo v prah ali pa razmagnetijo. Da bi jih ohranil, se je režiser odločil za nadvse hvalevredno potezo. Svoj arhiv je poklonil deželnemu sedežu RAI, da bi ga ta presnel na trajnejši format. Prav zato izzvenijo še kako pomembno besede, ki jih je na večeru izrekel ravnatelj deželnega sedeža RAI Roberto Collini: “Današnji digitalni svet požrešno žre vsa čustva: zato morajo imeti spomini poseben pomen in prostor”.
In ravno spomin je bil ob Aljoši Žerjalu 'junak' večera, saj so se na filmskem platnu zvrstili najboljši izvlečki režiserjevih filmov, še zlasti 20-minutna montaža o predstavi Krvava svatba, ki je pred desetimi leti očarala gledalce SSG in izkušeno oko škedenjskega umetnika.
IG
