Iskrena slika sveta: med barvami in lepoto v službi resnice

POGOVOR – Ejti Štih, umetnica, svetovljanka, “tropska kronistka”

Ejti Štih, slikarka slovenskega rodu, že desetletja ustvarja v Boliviji, kjer je njeno delo prepoznano kot izjemno prodorno, angažirano in barvito. Je hči slavnega književnika Bojana Štiha in odlične slikarke Melite Vovk. Po končani akademiji v Ljubljani je z več scenografijami, kostumografijami, ilustracijami in razstavami v domovini že uveljavila svoje umetniško ime. V Boliviji, v mestu Santa Cruz de la Sierra, je v opuščeni stavbi nekdanje policijske postaje odprla svojo galerijo Manzana.

Ejti Štih v svoji umetnosti združuje kritični pogled na družbo, živahno simboliko in bogate kulturne vplive. Pred leti je niz večjih slik z naslovom Ženske predstavila tudi na razstavi v goriški likovni galeriji Ars na Travniku, trenutno pa je v KCLB na ogled razstava njenih ilustracij in drugih del z naslovom Ko barve spregovorijo.

Z umetnico, ki po blejsko govori “na fanta”, smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju, identiteti, življenju med dvema kulturama in o tem, kaj umetnost pomeni danes.

Kako bi opisali svojo umetniško pot? Kje se je vse skupaj začelo?

Doma seveda! Že kot dojenček sem bil vedno med čopiči. Nisem hotel študirati matematike ali postati odvetnik – za to nisem bil dovolj pameten – tako sem postal umetnik! Sprejeli so me na ljubljansko akademijo, kar je zame predstavljalo veliko zmago. Že kot otrok sem vedel, da bom postal slikar.

Ste hči znane slikarke Melite Vovk. Kakšen je bil vaš odnos kot hčerke in umetnice do nje in njene umetnosti?

Mama mi je prepustila svobodno pot do umetnosti. Že kot otrok sem bil ob njej, ko je slikala, spravljal čopiče v čajnik, zmeraj sem bil med čopiči in barvami. Mama je bila moj najboljši učitelj, priznam pa, da sem živel in trpel v senci svojih slavnih staršev. Pravzaprav nisem imel prave samozavesti. Čeprav me je mama stalno spodbujala in učila, mi je kmalu postalo jasno, da moram odpotovati v tujino, daleč, da moram poiskati svojo pot, poiskati samega sebe. Čutil sem potrebo, da se prepričam, da sem kot človek in umetnik tudi sam nekaj vreden. Verjetno je taka usoda vseh ljudi, ki imajo slavne starše …

Odnos hčerke do mame je bil lep. Mama je bila osebnost posebne vrste, malo sicer ekscentrična, drugačna, sploh ni bila konformist, živela je tako, kot je sama hotela. Starši so mi dali svobodo, da sem lahko počel, kar sem hotel, in obenem so mi tudi zaupali. V tem smislu mislim, da staršev nisem razočaral. Prepričan sem, da je najboljša filozofija zaupati mladim – to je bila tudi naša družinska filozofija.

V čem ste mami podobni?

Po značaju prav gotovo ne, v svobodomiselnosti in v risbi pa ja. Večkrat ob pogledu na svoje delo pomislim: “Oh, to pa je tako, kot bi mama naredila …” Proti temu pa se seveda borim, ker vsak umetnik mora imeti svoj stil, vsak umetnik pravzaprav samega sebe stalno išče.

Sam nikoli nisem povsem prepričan, da sem nekaj dovolj dobro naredil. Ko me vprašajo, katero je moje najpomembnejše delo, vsakič odgovorim, da ga še ni! Stalno iščem. Včasih pomislim, da bi mi mogoče res bilo lažje, ko bi me v mladosti bolj hvalili, to pa je skupno mnogim ljudem moje generacije.

Katere so bile ključne prelomnice v vaši karieri?

Prva prelomnica je bila, ko sem se odločil, da se s slikarstva prepišem na grafiko. To je bila težka odločitev, a gotovo pravilna, saj sem imel na tej študijski smeri veliko več svobode. Druga prelomnica je bila selitev v Bolivijo, kjer se je začelo moje življenje drugače odvijati, daleč od vseh umetniških trendov in slikarskih mod. Tam sem samega sebe našel v neki umetniški samoti. Bolivija mi je na moji umetniški poti pomagala, njeno sonce, tropska klima, veselje do življenja, ki ga imajo tamkajšnji ljudje … Vse to mi je pomagalo, da sem našel svoj stil in sedaj sem tukaj – tropski kronist!

Kronist – lepo ste povedali! Vaše slike pogosto izražajo močno simboliko in družbeno kritiko. Vaša dela so vizualno izrazita, z močnim sporočilom. Kako izbirate teme zanje – vas vodi trenutni impulz, notranji nemir ali družbeno dogajanje?

Verjetno me res največkrat vodi družbeno dogajanje. Zrasel sem v nekdanji Jugoslaviji, kjer so bile socialne razlike nekako manj razvidne, verjetno je bila družba bolj pravična od te sodobne, latinskoameriške, v kateri živim.

Socialne krivice, družbeni premiki v Latinski Ameriki človeka bolijo. Ne morem mimo tega. Ne morem mimo petletnega otroka, ki ti hoče na semaforju za denarček očistiti avtomobilsko šipo. Ne morem mimo takih krivic, ki me nenehno motijo, bolijo. Želim si, da bi bilo to, kar delam, tudi neke vrste komunikacija z gledalci, ozaveščanje ljudi. To je verjetno najbolj pomembna stvar, zato sem se odločil za figuralno slikarstvo, ki predstavlja nekaj konkretnega, nekaj, kar lahko ljudje razberejo, zgodbo, ki jo lahko vsak po svoje začuti.

Mislim, da sam po sebi nisem dovolj zanimiv. Skozi svojo kompozicijo, svoje barve pa pripovedujem zgodbe, ki so zelo zanimive. No, kot rečeno, kronist …

Kako poteka vaš ustvarjalni proces od ideje do končnega dela? Koliko prostora puščate spontanosti, koliko je načrtovanja?

Navdih prihaja v valovih. Včasih me kakšna tematika popolnoma prevzame, da ne morem daleč od nje. Tako je šlo npr. za razstavo o migracijah, za požige pragozda ali žensko tematiko. V glavnem imam določeno temo v glavi, prelevim jo v barvno, figuralno kompozicijo, ena slika za drugo nastaja kot v verižni reakciji. Naenkrat se tema izpoje, vsega je konec, zdi se mi, da sem vse povedal.
Večkrat pa slika nastane bolj spontano: ustvarjam neke “fleke”, madeže in včasih iz teh tudi nekaj dobrega nastane, ne da bi imel že določen projekt v mislih. Po vsaki veliki razstavi pa se rad posvečam ustvarjanju keramičnih figur, škatlic, lutk, manjših predmetov … To je v čistem nasprotju s tem, kar je bilo prej – saj ni mogoče biti vseskozi zelo kreativen.

A se vam mogoče ustvarjanje teh predmetov in skic zdi “manjvredna umetnost”?

Prav gotovo obstaja velika umetnost. Ko se npr. zazremo v Rembrandtovo Nočno stražo, vemo, da je bil umetnik genij, o tem ne bomo razpravljali. Mi, navadni smrtniki, lahko tudi ustvarjamo druge vrste umetnosti, ki je lahko vsem zanimiva ali zabavna – sam ne morem presoditi, kaj je večvredno, kaj pa manj, vse pa ustvarjam z največjim veseljem, vse vzamem zares.

Vas kritike na račun vaše umetnosti prizadenejo?

V mladih letih so me zelo prizadele. Ko človek nima še izoblikovane samozavesti in ni prepričan, da kar dela, je pravzaprav dobro, ga kritike lahko potolčejo do dna. Leta pa hitro minevajo, umetnik si nabere določene izkušnje. Celo življenje se ukvarjam z umetnostjo, to delam in od tega živim, zato mi je postalo jasno, da če dam vse od sebe, mi je čisto vseeno, kaj drugi govorijo. Po daljši prehojeni poti se človek umiri.

Kateri materiali in tehnike

so vam najbližji?

Rad uporabljam akril, ker se zelo hitro suši, živim namreč v tropski klimi z 90-odstotno vlago. Včasih z eno roko s sušilcem za lase sušim barvo, z drugo pa rišem. Zdi se mi, da je akril “modernistično olje”. Moja dela, zvita v svitke, veliko potujejo z ene celine na drugo do raznih mednarodnih razstav in akril je za to zelo primeren, saj barve na olje popokajo. Živela plastika!

Kako se soočate z ustvarjalnimi blokadami? Imate posebne načine, s katerimi jih premagate?

Ustvarjalne blokade obstajajo, to je večna tema. Prepričan sem, da jih je mogoče premagati z disciplino, s stalnim iskanjem, lovljenjem motivov. Priznam, da se mi zelo poredkoma zgodi, da pridem zjutraj v svoj atelje in ne vem, kaj bom delal. Borim se proti blokadam, proti potrtosti, stalno se trudim, da nekaj ustvarjam. Človek se blokadam ne sme predati! Vsak veliki umetnik mora biti discipliniran in priden, imeti mora veselje do dela.
Sprejemam veliko naročil in blokade ne pridejo v poštev. Naj povem anekdoto. Nekoč mi je gospa naročila sliko svoje družine, sam pa portretov ne delam rad, ker vsi bi bili radi lepi, tudi če v resnici niso. No, družino sem naslikal, hčerko, zdravnico v beli halji, moža pa z njegovimi črnimi obrvmi, črnimi lasmi in belima pramenoma – v trenutku je bil on, ne da bi se jaz preveč trudil. Gospa je bila začetno zadovoljna, čez štirinajst dni pa je prišla do mene in zahtevala, naj moža naslikam drugače, saj so ji prijateljice rekle, da izgleda “vampirski tip”. Slike nisem popravil, čeprav mi je gospa kasneje rekla, da je po moji krivdi slika obtičala v kleti. Včasih se umetniku tudi kaj takega zgodi, v glavnem pa so z mojimi slikami ljudje zadovoljni. Nekaterim se zdi celo prestižno, da imajo mojo sliko v dnevni sobi …

Obstaja delo, ki vam ga je bilo čustveno najtežje ustvariti, pa je bilo morda obenem ustvarjanje tudi najbolj katarzično?

Od vseh del je bilo najtežje ustvariti križev pot za katedralo Riberalta v severni Boliviji. Gre za zelo velike slike v stenskih nišah. Priznam, da nisem vernik, ne zahajam k maši, ne molim, poznam pa Sveto pismo in evropsko umetnostno zgodovino, ki temelji na katoliški veri. Da sem lahko svojega lastnega Kristusa ustvaril, sem gledal fotografije ranjenih, bolnih, trpečih – opazoval sem, kakšno je njihovo ponotranjeno trpljenje. Kristusa sem si predstavljal kot vdanega v svojo usodo, takega, ki se ne boji nositi svojega križa. Predstavljal sem si tudi, kako se je mati od njega poslavljala. To mi je bilo tako grozno, da sem se večkrat med dnevom kar razjokal. Med ustvarjanjem tega križevega pota sem bil ves čas kompromitiran s trpljenjem. Trpljenje se vseskozi ponavlja v vojnah, v grozljivih situacijah vsepovsod po svetu, matere objemajo svoje mrtve otroke, križev pot je povsod. Ko sem končal, sem se oddahnil, bil je zelo lep občutek. Križev pot je bil prvič predstavljen občinstvu na razstavi v galeriji in z zanimanjem sem gledal, kako so ljudje jokali ob pogledu na moje slike.
Po dvajsetih letih sem se vrnil v katedralo Riberalta. Zaustavil sem se pred vsako sliko in spet občutil trpljenje. Rekel sem si: “Ejti, dobro si naredil!”

Selitev v Bolivijo je gotovo močna življenjska prelomnica. Že od leta 1982 živite in ustvarjate pretežno v tej južnoameriški državi. Kako je to okolje vplivalo na vaše ustvarjanje? Kako se prepletajo elementi slovenske in bolivijske kulture v vašem delu?

Še vedno imam občutek, da sem v Boliviji turist. Prepotoval sem celotno državo, ki je zelo zanimiva, z različnimi ljudmi, različnimi kulturami, tako da je bil glavni lik prve serije slik bel turist med Indijanci. S časom, ko sem že več let živel v Boliviji, sem se začel čutiti kot del družbe, čeprav nekaterih stvari še vedno ne morem sprejeti. Npr. ne morem sprejeti, kako slabo bogataši ravnajo s svojimi služkinjami, kako zelo je za ženske pomemben zunanji videz, lepota, ne morem sprejeti revščine. Začel sem slikati to, česar ne morem sprejeti, to, s čimer se ne strinjam, in ljudje so to sprejeli, zanimalo jih je, kako jaz gledam na njihov svet. Tako se je začelo, ko pa sem se počutil bolj vključen v družbo, sem začel razmišljati tudi o bolj oddaljenih temah, še vedno pa rad slikam to, kar je okrog mene.

Prav gotovo imam pod kožo to “evropsko, slovensko akademijo”, tega se ne bom nikoli rešil, moje figuralno slikarstvo sloni na evropski tradiciji. Delam to, kar znam in kar razumem. Ne delam stvari, ki mi niso blizu, s svojo umetnostjo komentiram svoje življenje v bolivijski družbi na evropski način.

Mislite, da je v vaši umetnosti razvidno, da ste ženska? Imate drugačno občutljivost, drugačen pogled na to, kar vas obdaja?

Celo življenje sem se boril proti splošni trditvi, da “ženska rož‘ce slika”. Nikakor se nisem hotel osredotočati samo na “ženske tematike”, da me ne bi zmetali v koš “ženske umetnosti”, priznam pa, da je iz mojih slik razvidna neka senzibilnost, ki je ženska. Nekaterih tematik moški ne morejo občutiti tako kot jih me, ženske, in prav tako jih samo umetnice lahko spravimo v slike. Jaz sem ženska, tega ne morem skrivati.

Čeprav govorite “na fanta” …

Prav tako!

Na kakšen način se je vaše ustvarjanje, vaše razumevanje lepote spreminjalo skozi leta?

Leta minevajo in pri meni izginja tisti manjvrednostni kompleks, zaradi katerega si marsikdo misli, da kar je lepo, je slabo. Prepričan sem, da kar je lepo, estetsko, dekorativno, je lahko dobro. Ne more biti vse grozno in dramatično. Van Goghove slike so npr. dramatične, a njegove sončnice v vazi so tudi lepe. Pravzaprav je lepo potrebno. Več lepega imamo okrog sebe, tem boljše nam je v življenju. Mogoče je naloga umetnika tudi ta, da nekaj lepega pričara.
Predvsem ko ustvarjam ilustracije za knjige, slike za otroke in mladino, se posvečam lepoti. Te slike morajo biti pisane, vesele, pozitivne, atraktivne. Priznam, da ni lahko ilustrirati knjige, ker se mora moje delo nanašati na besedilo, ki ga moram točno interpretirati. Kar se tehnike tiče, jaz ne morem ustvarjati manjših ilustracij z drobnimi čopiči in povečevalnim steklom – tudi moje ilustracije so velikega formata.
Včasih mislim tudi, da figurativno slikarstvo pripoveduje samo eno zgodbo, dogaja pa se mi, da ljudje moje slike interpretirajo na veliko različnih načinov. Zanimivo je bilo, ko sem svoje slike poslal najprej petnajstim bolivijskim pisateljem, nato pa še petnajstim slovenskim avtorjem. Oni so na moje slike napisali zgodbe, ki niso imele nič skupnega s tem, kar sem jaz hotel povedati. To mi je bilo v veliko čast in nadvse zanimivo, dokaz, da v umetnosti ni treba imeti nikakršnega manjvrednostnega kompleksa. Vsak prepoznava lepoto drugače. 

Kako pa vas je življenje v Boliviji preoblikovalo kot osebo?

Postal sem bolj skromen, drugače cenim stvari v vsakdanjem življenju. Ko je človek priča velikim družbenim krivicam, revščini, postane bolj občutljiv in manj nadut. Osebno je predvsem materinstvo popolnoma spremenilo moj pogled na svet, postalo mi je jasno, da sploh nisem jaz v središču sveta. Ko imaš otroke, drugače vidiš svet, ki postane večji in bolj krivičen, to pa te še bolj boli, vse te še bolj skrbi. Postaneš ranljiv.

Se še imate za migrantko?

Imam se za privilegiranega migranta. Sploh nisem šel v svet zaradi revščine, ekonomskih ali političnih razlogov. Moja migracija je nastala iz radovednosti, mladostniške nevednosti. Migrant bom ostal vedno, ker sem nekje razdeljen med tem, kar je v meni ostalo iz otroštva, in tem, kar sem postal, na kar sem se prilagodil. Vedno bom nekje razklan, nikoli pa se ne bom kesal, da sem šel v svet.

Kako doživljate odziv bolivijske javnosti na vaše delo v primerjavi z odzivom iz Slovenije ali Evrope?

Bolivijska publika me ima rada in jo zelo zanima, kaj ustvarjam. Ljudje čakajo na moje razstave in so bolj odprti, preprosti, z večjim veseljem mi povedo, ali jim je kaj všeč. Radi mi čestitajo in me objamejo, predvsem v slovenskem prostoru pa tega ni. Ne pričakujem slavospevov, všeč pa mi je izkazovanje, deljenje pristnega veselja – to se mi v Sloveniji veliko manj dogaja.

Se vam zdi, da umetnost presega jezik in kulturne meje?

Oh, seveda! Umetnost lahko velja za svetovno govorico. Človek je ustvarjal že, ko je bil čisto primitiven, in tudi to je bila velika umetnost. Umetnost je naša spremljevalka, tista, ki zgodovino človeštva opisuje nepristransko. Vsi zgodovinarji so nekako pogojeni pri svojem pisanju, umetniki pa smo svobodoljubni in “se ne damo”. Skozi celotno človeško zgodovino smo vedno skušali prikazati svojo vizijo sveta in mislim, da je v tem vloga umetnikov zelo pomembna. Katerakoli umetnost povezuje, vse, kar je kreativno in dobro, postane univerzalno. Časi se spreminjajo, umetnost in mediji se spreminjajo, tudi to je lahko dobro, oziroma, kaj je danes dobro, se bo pokazalo čez nekaj desetletij – čas je najboljši sodnik.

Kaj želite, da obiskovalec vaših razstav občuti ob gledanju vaših del?

Želim, da ljudem nikoli ni dolgčas. Da se vsaj za trenutek ustavijo ob sliki in da jim ta pripoveduje zgodbo. Če slika prizadene, če vzbudi tudi kakšno negativno čustvo, je to še boljše, saj bolj ostane v spominu, vabi h globljemu razmišljanju. Imam se za simpatično in veselo osebo, mislim pa, da so bile moje najboljše razstave tiste, ki pripovedujejo o tesnobi v človeku. Meni je zelo v čast, ko ljudje kupijo moje slike in postanem del njihovega vsakdanjega življenja. Tako sem prisoten pri njih, tesnobnih slik pa nikomur ne prodam, nihče jih noče imeti doma. Kljub vsemu jih še vedno ustvarjam, ker se mi zdi, da je to moja naloga.

Kot rečeno, vaše delo ni zgolj estetsko, temveč tudi družbeno angažirano. Kako vidite vlogo umetnosti v današnji družbi, v svetu, ki se sooča s toliko krizami – podnebnimi, političnimi, etičnimi?

Vloga velikih umetnikov skozi zgodovino je pomembna, ko pokažejo na to, kar se dogaja. Moja idealistična vizija je, da bi pravzaprav morali umetniki biti pošteni, dosledni. Nikakor nismo vzor, mislim pa, da bi morali vsi živeti dosledno s svojimi principi, verjeti v to, kar delamo. Samo tako bo naše delo nekaj sporočalo in bo drugim nekaj pomenilo.

Kakšna je vaša vizija za prihodnost – osebno in umetniško? Obstajajo projekti, ki jih še želite uresničiti, ki čakajo na pravi trenutek?

Ko si star osemnajst let, misliš, da boš razstavljal v MOMA v New Yorku. Ko postaneš starejši, ti postane jasno, da nikoli ne boš. Za to je veliko razlogov, med temi pa prav gotovo ni ta, da si slab slikar. Ambicije umetnika z leti tudi minejo oz. se spremenijo.
Meni ogromno pomeni, da razstavljam v galerijah, kjer moje delo cenijo. Bolj pomembno je, da ljudje pridejo v galerijo, da si moje delo ogledajo, da se jih dotakne, kot pa da imam krasen kurikulum in sodelovanja z znanimi institucijami. Jaz sem slovenski Bolivijec, zgodba je taka, nikoli ne bom prišel do MOMA v New Yorku. S tem sem se sprijaznil, a še vedno imam željo, da pokažem to, kar delam, da me bodo še kam povabili, da bom še kaj dobrega naslikal.
Projektov, ki čakajo na pravi trenutek, ni, napol načetih slik ni. Kar je slabo, gre v smeti, ostalo pa zaključim – kot rečeno, imam veliko discipline.

Za konec – kaj bi svetovali mlademu ustvarjalcu, ki danes išče svoj glas v svetu umetnosti?

Sam sem bil večkrat v trenutku, ko sem nameraval opustiti slikanje. V teh trenutkih so me bodrili prijatelji, ki so verjeli vame. Mlademu umetniku rečem: če imaš talent, katerikoli, moraš v to verjeti. Če verjameš v to, kar delaš, se pri tem zabavaš, si discipliniran in ustvarjaš, kar imaš v sebi, bodo priložnosti prišle. Vztrajaj! Postal boš siguren, samozavesten in ti bo v življenju lažje. To je najboljši nasvet, ki ga lahko dam iz lastne izkušnje.