Intimna in humorna proza o življenju med Gorico, Berlinom in svetom

Goriška Mohorjeva družba: Vsim mojim doma Lucrezie Bogaro

Knjiga Vsim mojim doma avtorice Lucrezie Bogaro je intimno, nežno in hkrati zabavno literarno delo, ki se ukvarja z vprašanjem pripadnosti, identitete in pomena domačega okolja v sodobnem svetu. Gre za zbirko kratkih razmišljanj, ki ne gradi na spektakularnih dogodkih, temveč na notranjih premikih, spominih in občutjih, zaradi česar deluje izjemno osebno in bralca nagovarja na tihem, a vztrajnem čustvenem nivoju. Poseben čar dajejo knjigi ilustracije in oblikovanje Irine Goruppi, ki s toplino in izrazitim občutkom za ustvarjanje prijetnega vzdušja s pomočjo vseh barvnih odtenkov uokvirja zgodbe v intimno atmosfero, ki jo preveva ljubeznivost, iskrenost in pristnost.

Osrednja tema zbirke je dom – ne kot zgolj fizični prostor, temveč kot skupek ljudi, odnosov, spominov in notranjih stanj. Avtorica raziskuje, kako se pojem doma spreminja skozi življenje, kako ga lahko večkrat izgubimo in ponovno sestavimo v drugačni obliki. Likom v zgodbi dom ni samoumeven; pogosto je razdrobljen, izmuzljiv ali celo boleč. Prav ta negotovost daje zgodbam posebno globino in aktualnost, saj odseva izkušnje sodobnega posameznika, ki živi med različnimi kraji, jeziki in občutki pripadnosti. Zato pa ni slučaj, da nosi prvi del knjige naslov Od doma do doma. V njem avtorica razlaga, da ni nikoli imela želje, da bi živela drugje kot pa doma, saj: “zakaj siliti v tujino, kaj nimamo mi tukaj vsega, kar potrebujemo?” Na to vprašanje, ki si ga v času, ko kar nekaj naših mladih ljudi odhaja v tujino, kar je za našo skupnost precej pereč problem, Lucrezia odgovarja zelo iskreno in s tem nagovarja verjetno marsikoga, ki ima svojega dragega nekje po svetu: “Iz novega zornega kota gledam na okolje, v katerem sem zrasla, in sem hvaležna zanj, da imam tako močne korenine, da si lahko upam rasti v svet, da krošnja brez strahu strmi v nebo v iskanju novih barv, novih pogledov, ne da bi se kdaj zamajala. Upam si trditi, da so korenine močnejše, prav odkar sem se preselila. Napojila sem se in se še napajam z novimi izkušnjami, s pridobljenim znanjem, ki se je dodalo temu, kar sem bila in kar je osnovalo to, kar sem.”

V svojem uvodnem zapisu urednik Marko Tavčar uokviri nastanek knjige: avtorica Lucrezia Bogaro se je pred več leti odselila iz domačega goriškega prostora v nemško prestolnico, kjer se je pridružila svojemu bodočemu možu Mateju. Da bi ohranila stik s sorodniki, znanci in prijatelji doma, je na osebnem profilu Facebook začela objavljati zapise o svojih vsakdanjih izkušnjah. Ti zapisi so nato zrasli v niz oddaj pri slovenskih programih Radia Trst A v sklopu Jutranjega vala, nato pa še v monokomedijo v režiji Jasmin Kovic. Korak na tej poti je bila še objava teh zapisov v knjižni obliki, za katero je poskrbela Mohorjeva družba v Gorici. Izkušnjo selitve in življenja v velemestu avtorica opisuje z velikim občutkom za humor, za jasno in tekočo pripoved, ki ni vedno sama po sebi umevna in zato bralca večkrat preseneti, razneži, bodri in ga vabi k razmisleku. “Gotova sem, da je vsaka selitev po definiciji velik faktor stresa. Zelo velik. Ne glede na to, če se seliš 100 m od prvega doma ali 1100 km. Recimo, da, če je kilometrov več, se težavam doda še kulturni šok. To se zgodi na primer, če se seliš iz Gradišča v Berlin, s Palkišča v New York ali iz Gorice v Trst.”

Posebno prisrčen in navdihujoč je drugi del knjige, Razpoznavni znak. V njem Lucrezia opisuje svoje šestmesečno izkušnjo v Mozambiku, kjer so jezikovne in kulturne pregrade na prvi pogled še večje. Svojo afriško izkušnjo ob koncu razdelka strni takole: “Včeraj sem prvič jokala. Tiste velike solze, ki so tako težke in odrešujoče in imajo po navadi tudi razlog. Tudi tokrat so ga imele. Vznemirjenost spoznanj, veselje vrnitve in predelava vseh informacij mi ni dopustila, da bi se prav vsega zavedala. (…) Pisala mi je ravnateljica centra: Ravnateljstvo se je pomenilo z vsemi učitelji, jim dalo ultimatum, da če bodo še kdaj fizično obračunavali z otroki, bodo izgubili delo. Vsi so se oprostili otrokom in začne se novo poglavje. Hvala. Bolje kot voda, bolje kot preveza, bolje kot Cicatrene. Zdaj vem, da je bilo vredno. Verjetno ne bo bolelo, ko bo prihajalo grdo vreme. Bolelo pa me bo, ko bom v podobni situaciji. Vsega tega ne bom pozabila. Tolaži pa me, da zdaj znam odpreti švicarski nožek. Verjetno tudi temu služijo brazgotine. Pustijo sled empiričnega znanja, opomin in obenem gotovost. Pazi in vseeno ne se šparat – kvečjemu se spet zaceli. Še nov znak, vsakič razpoznavni.” Kaj pa ima s to zgodbo opraviti švicarski nožek, prepuščamo bralcu, da sam odkrije pri branju knjige.

Zadnji del, ki zaključi in zaokroži knjigo, nosi naslov Z mano. Ker gre za zaključni korak v knjigi, je v njem nekaj več razmišljanj, refleksij o prehojeno poti, o (ne)sklenjenih poznanstvih in prijateljstvih, o vprašanju, kaj in kje je tvoj dom. “V Berlinu je komplicirano skleniti in obdržati prijateljstva. To vam pove oseba, ki nima nobenih težav pri spoznavanju novih ljudi. (…) Prijateljstva, ki so nastala doma, so prijateljstva, ki so nastajala dolgo časa, ki so se utrdila. Ko sem tem prijateljem ob slovesu rekla, da se gotovo spet kmalu vidimo! Sem vedela, da se bomo zares. Tu pa je drugače. (…) Takrat sem ozavestila dejstvo, da je življenje pač tako – več ljudi spoznaš, večja je možnost, da bodo nekateri odšli in da se ne boste več srečali. Ostali pa bodo lepi spomine na skupne trenutke. (…) In tisti, ki ostanejo? S temi delim zgodbe vsakdana, domačnosti, najbolj iskrene skrbi, božična kosila, rojstne dneve, objeme, solze in načrte za bodočnost in novo kuhinjo.”

Niz razmišljanj in zgodb se zaključi na dan pred poroko in z iskanjem odgovora na večno vprašanje: kaj boš, ko boš velika? In tudi tega odgovora ne bomo razkrili, temveč prepustili bralcu, da sam dobi svoj zaključek, tudi ob branju te nadvse navdihujoče zbirke, ki lahko marsikomu odpre nova obzorja, tistim pa, ki odhajajo v svet, razčisti marsikateri dvom.