Hvaležni ali podkupljivi?
Na stopnicah (200)
“Hvala. Lep dan!” rečem med pospravljanjem nakupljenega na blagajni. Načeloma mi tega ne bi bilo treba reči – s prodajalko sva v poslovnem odnosu in oba veva, da “transakcija”, ki se tu dogaja, ni nič osebnega. Predmeti v vozičku niso nič bolj njeni kot moji. A tako reči je vljudno – s tem si pokažemo, da še vedno drug drugega dojemamo kot človeka, ne le nalogo. Se s tem morda spomnimo, da drug za drugega nismo samoumevni – in da tudi dejstvo, da lahko stvari za svoje življenje dobim v nekaj minutah, ni samoumevno. Čeprav tega ne spremljajo kakšni globoki občutki. Moja zahvala je v tem primeru morda celo bolj izraz vztrajanja pri tem, da se imam za uglajenega, kot pa res kakšnega odnosa.
A ni vedno tako: bližje kot smo si, hitreje se nam lahko zazdi, da stvari pa so samoumevne – sploh če skupaj delamo ali živimo. “Daj mi vrečko … Rabim lopato …” Morda sploh ničesar ne rečemo, ne da kaj potrebujemo, ne hvala – ker se nam zdi, da bi bilo drugače tega vljudnostnega izmenjavanja preveč in da je tako in tako že zajamčeno. Da je treba več delati in manj govoriti. Celo pozdraviti se nam morda lahko zdi odveč. Tiste “maske” uglajenosti, ki sem jo omenjal, se nam v bližnjih odnosih tako ali tako ne zdi smiselno nositi, ker smo si pač preblizu. Zdaj smo skupaj dobro naoljen stroj, kjer vljudnostne fraze nimajo več mesta, se zdi. Komuniciramo bolj skupno dejavnost ali delo, ne pa več toliko odnosa. Ali pa se nam še dela ne zdi potrebno komunicirati, ker naj bi pač vsak od nas vedel, kaj je treba storiti – in se morda potiho pri sebi jezimo, da je bilo sploh treba reči. Če v takih razmerah kdo deluje zelo vljudno in prijazno, hitro posumimo, da ima kaj za bregom – ali pa da ima težave s samopodobo. Kot recimo v tistem stereotipu, ko najstniška hčerka najprej pohvali novo frizuro mami … v naslednjem dihu pa prosi za ključe od njenega avtomobila. Celo v veri se nam lahko dogaja podobno, da poskušamo biti do svojega boga nadvse sladki in pobožni, kadar nam kaj zaškriplje in si želimo od njega kakšno “nadnaravno storitev” v obsegu njegove vsemogočnosti – drugače pa smo povsem zadovoljni, da nas pusti pri miru v naši svobodi in majhnih vsakdanjih lumparijah. Je “hvala” torej vedno “hvala za še”, kot reče moj sladoledar? Si izražamo hvaležnost – in prosimo – samo v luči vzdrževanja gladkih in neproblematičnih transakcij? Če gremo dlje, so naši odnosi samo način, kako nekaj dobimo (potem pa se spet umaknemo v ukvarjanje s svojim popkom)? Na ravni ideje se zdi to nezaslišano – ampak, kako pa je v praksi? Lahko v imenu tega, da se “imamo radi”, odpade prijaznost ali celo sploh komunikacija? Mar ni na neki stopnji odnosa vse to odveč, ker plavamo v skupnem bazenu bivanja, smo nenehno potopljeni v bližino eden drugega? S stališča storilnosti vsekakor, naoljen stroj lepo teče in dobro dene, da ni treba ničesar pripominjati in ga s tem upočasnjevati. A naš odnos je še vse kaj več, kot kar (skupaj) storimo; naše besede in komunikacija niso samo v službi naše dejavnosti – vsaj malo si z njimi izražamo tudi to, kar smo eden za drugega; se čudimo enkratnemu dejstvu, da smo skupaj. Naša dejavnost je v službi tega odnosa, ga omogoča. Zato je pomembno, da svojo skupnost razumemo kot več kot dobro naoljen stroj, kjer ni potrebe po komunikaciji, ker je vse jasno. Če sem do drugega sumničav, ker je prijazen, s tem kažem, da ga (še) nimam za sočloveka. Da morda njega – in sebe – dojemam zgolj kot orodje. Zato si je pomembno vzeti čas in energijo za naše medsebojne besede in bližino – da je naša skupnost še kaj več kot trgovina ali proizvodnja.
