Ustvarjalni vzorci
Na stopnicah (166)
Rado se mi zgodi, da sem ob raznih tehničnih novitetah najprej skeptik – po pravici povedano marsikdaj zato, ker si jih ne morem privoščiti. Včasih morda ne finančno, morda bolj časovno. Ali s stališča, da bi od mene terjale preveč energije. Nekje v sebi vem, da ni toliko vprašanje, ali jih bom sprejel, ampak kdaj. Ampak ta “kdaj” vseeno pomeni, da jih dobim v roke, ko so že malo cenejše, ko so presegle svoje “otroške bolezni” in ko se jih morda dobi rabljene. Ne vem, zakaj bi drago plačeval firmam, da sem njihov poskusni zajček. Sploh ker me vztrajanje pri “starem” večinoma ne stane nič – in pa še godi mojemu zmerno napihnjenemu inatu samohodstva.
Tako sem kar nekaj časa vihal nos tudi nad umetno inteligenco – oziroma njenim trenutnim najpopularnejšim poganjkom, raznimi “chati”. Ljudje, ki so GPT spraševali za kuharske recepte ali navodila za pot, so se mi zdeli smešni – zakaj pa imaš Google? Razmišljal sem, da pač ni priložnosti, kjer bi mi resda površen, ampak zelo “panoptičen” pogled prišel prav. Potem pa je naneslo, da sem moral za skupinico dijakov pripraviti kratek sprehod skozi Budimpešto. Kot postanek na poti. Ne samo da nimam pojma o Budimpešti – vseeno vem o njej dovolj, da mi je jasno, da v par urah pač ne vidiš ničesar pametnega. Tako sem se obrnil na ChatGPT tudi z namenom, da ga imam za izgovor: jaz vem, da ni v človeških močeh – pa da vidimo, kaj boš “sčaral” ti. In me je gospod GPT zelo prijetno presenetil. Odtlej vem, da so naloge, v katerih ni ničesar posebno kritičnega in ki zahtevajo širši pogled oziroma pregled, kot nalašč za GPT. Naloge, za katere ti je škoda vlagati čas – in za katere morda veš, da z vložkom svojega časa (in denarja) ne boš dosegel ničesar posebnega. Ko imaš čas in energijo, kuhaš iz glave in se prepuščaš intuiciji, ki te popelje do neslutenih gurmanskih izkušenj – ko moraš v 20 minutah od hiše, pač pobaraš strička GPT, kaj od seznama svojega hladilnika lahko v tem času vržeš v ponev.
Skratka, zdaj sem precej “kuhan in pečen” za tole “umetno inteligenco”. Gotovo k temu prispeva tudi dejstvo, da je izredno vljuden, uglajen in jasen sogovornik – vse prevečkrat sem pri ljudeh do kraja naveličan, kakšna “pot preživetja” je dialog z njimi: na vsakem koraku predsodki, “trigerji”, iracionalnosti … Namesto da bi v dialogu energijo porabljal za to, da bi skupaj spoznaval, se troši, da delaš nežne ovinke okrog sogovornikovih kompleksov in ran. Pri GPT-ju tega ni – sva prijazna in razumna. Nekateri sicer pravijo, kako da mu je težko dopovedati, kaj točno hočeš – ampak po mojih izkušnjah je to stokrat težje dopovedati ljudem. Kaj pa, če se teh skoraj 40 let, ki sem jih prečepel pred računalnikom, že tako pozna, da lažje komuniciram z njim kot z ljudmi? Ojoj.
Ampak vsemu mojemu navdušenju navkljub tega članka ni napisal GPT. In bom za Novi glas še naprej pisal lepo kar sam. Morda mi bo striček GPT kvečjemu pomagal s kakšnim dejstvom. Če bo na neki stopnji uredništvo ugotovilo, da je baza mojega pisanja že dovolj velika, da se lahko napredni model nauči mojega sloga pisanja in se mi bodo zahvalili za sodelovanje, bom pač to moral grenko požreti. Ampak zaenkrat pa še trmarim. In ob tem razmišljam o precej čudni zadevi: množice so GPT-ju najprej prepustile najbolj “človeška” področja, ustvarjalna, medtem ko se še naprej oklepajo področij rutine. GPT piše pesmi, dela skladbe, slika … Ljudje pa prodajajo kavbojke in čistijo po tleh. Mar ni logika takšna, da nam bo pomoč umetne inteligence omogočila, da se bomo otresli dolgočasnih rutin in se lahko svobodno posvetili ustvarjalnosti in navdihu? Tako naj se AI raje izpopolnjuje v smislu, da roombe ne bodo doživljale napadov anksioznosti, ko pridejo do roba parketa, pesnjenje pa prepusti meni.
