Diplomacija nezaslišanega
Na stopnicah (193)
Nedavno me je med eno izmed seans “ping ponga” v spletnih komentarjih nekdo obtožil, da imam TDS. Poznate? No, saj mogoče si pa zaslužim tako diagnozo, kaj pa mi je treba vtikati nos v zadeve čez lužo (ki jih vseeno ne poznam prav dosti na svoji koži). TDS pomeni “Trump derangement syndrome” oziroma po naše Trumpov sindrom duševne motnje. To ni kakšna nova vrsta aidsa, pač pa se je nekaterim zazdelo ognjevito nasprotovanje predsedniku Trumpu tako patološko, da so si ga razložili samo kot motnjo v psihi posameznika. Torej, če si “normalen”, Velikemu vodji pač ne moreš nasprotovati. Tistih, ki nam nasprotujejo, ne bomo pozaprli ali kar postrelili, tudi ne poslali v lagerje, kot je zadnje čase moderno tam – revčki so samo psihično bolni in potrebujejo nekaj tabletk pa morda prisilni jopič in elektrošok in bo vse OK.
Napad na mentalno zdravje je ena od osnovnih podtalnih taktik totalitarizma: v eni obliki, da zdrave osebe obtožiš, da so moteni in jim tako odvzameš vzvode v družbi – v drugi obliki, da z njimi tako dolgo manipuliraš, da resnično psihično zbolijo. Če smo morda postali v zadnjem času precej bolj ozaveščeni glede mentalnega zdravja posameznikov in tega ne vidimo več toliko kot stigmo, pa je diskvalifikacija na tem področju torej lahko toliko močnejša. Toliko bolj, ker so ponavadi najmanj ozaveščeni tisti, ki jim bo “norost” sočloveka največji argument. Sistematično obračunavanje s političnimi nasprotniki kot “norci” je tako na prvi pogled lahko prozorno in smešno – ampak v resnici je grozljivo. Ne samo samo po sebi, temveč kot ilustracija, kot grožnja, kaj vse si neki režim lahko privošči, da utiša ugovore. Da je zadeva, ki jo oblast izjavlja, lahko videti smešna in površna, skrajno privlečena za rep in banalna laž, da se lahko sliši kot iz učbenika za zlobne znanstvenike ali kot stripovska karikatura glavnega hudobneža: če ima oblast dovolj moči, jo bo uveljavila. Jo razglasila in spromovirala kot resnico. In to je izgleda za današnjo oblast postalo silno moderno. Avantgarda v tem je bil zame ruski predsednik Putin, ki je ob okupaciji Ukrajine mirno, samozavestno trosil izjave, kot da živi v neki vzporedni resničnosti. Podobno je s sedanjim ameriškim predsednikom: njegovi “tviti” so mešanica neke popolnoma alternativne resničnosti, čustvenih izbruhov pobalina in pa grozeče militantnosti kakšnega afriškega diktatorja. Če se še najbolj zakotne države vsaj v dikciji trudijo, da bi se naslikale kot vladavine prava, kot demokratične, kot pravične, pa nekateri očitno mislijo, da so premočni, da bi se jim bilo še treba sprenevedati z vljudnostjo, etiketo in redom. Morda je to celo zavestno, da vedoma uporabljajo “diplomacijo nezaslišanega”: da so v svoji dikciji in početju tako izmed okvirov vsega pričakovanega in urejenega, da nasprotnikom s tem že vnaprej vzamejo vsako možnost dialoga. Saj veste, kako pravijo: “Ne prepiraj se z butcem: spravil te bo na svojo raven in te premagal z izkušnjami!” Če se spustiš na Putinovo in Trumpovo argumentativno raven, je vsak dialog nemogoč; tako rekoč aksiom te ravni je tudi samovolja močnejšega. Zelo podobno se počutim, ko govorim z “odvetniki” prejšnjega režima, ki se kje vseeno še najdejo: trmasto trditi tako očitne neresnice, da človeka mine vsaka volja do razprave. Nekaj je gotovo pri vsem skupaj tudi resnične človeške nespameti in zavedenosti; ampak vse bolj sem prepričan, da je to v marsičem tudi strategija. Zato je pomembno, da ne nehamo objavljati in debatirati razumnih stvari.
