“Hvala Bogu, so tisti cajti mimo”
Ne propagandna izmišljotina, temveč konkretno dejstvo. Kaj je bila železna zavesa, tale (ne) vidni izraz hladne vojne, torej delitve med dvema evropskima blokoma po drugi svetovni vojni, so še predobro vedeli naši slovenski rojaki iz Benečije.
Ni težko razumeti, zakaj v teh krajih ni bilo razvojnih možnosti. Potrebno jih je bilo izprazniti, da bi imela vojska proste roke. “Hvala Bogu, da se je svet vsaj nekoliko spremenil”, piše odg. urednik msgr. Marino Qualizza v uvodniku petnajstdnevnika Dom, “sedaj je potrebno, da tudi mi kristjani damo svoj doprinos, da postaneta Benečija in Posočje spet kraja življenja in medsebojnega spoštovanja”.
V Benečiji in Nadiških dolinah v teh dneh namreč izkopavajo in odstranjujejo zadnje pričevalce tistega dolgega časa. To so predvsem bunkerji, ki so bili zakopani v zemljo ali zvrtani v kamen v strahu pred napadom Varšavskega pakta z vzhoda. V 50. in 60. letih so zgradili kompleksen sistem podzemnih postojank kot del “linije Maginot” na meji s tedanjo Jugoslavijo. Poimenovali so ga tudi “goriški prag”, saj je več kot 100 vojaških objektov predstavljalo prvo pregrado morebitnih prodorov na “razviti zahod”, čeprav je potrebno upoštevati politično neuvrščenost Titove države. Gravitirali so na hrib Karkoš/Purgessimo in se odpirali v obliki črke V proti Barnasu/Vernasso na eni strani, čez Varh/Spignon tja vse do Stare gore/Castelmonte na drugi. Usodo celotnega teritorija je krojila vojaška obrambna strategija: manj ljudi pomeni manj ovir za vojaške operacije. Beneški Sloveniji torej niso namenili politik ekonomskega razvoja, temveč pogubno in nepredstavljivo spodbujanje izseljevanja.
S padcem Berlinskega zidu pred 23 leti se je tudi “naša Maginot” upokojila. Kljub temu da na srečo ni bilo potrebe, je Benečanom povzročila veliko gorja. Danes jo odstranjujejo in odpirajo se novi časi. Pred kratkim so na Štupci na slovenski strani podrli veliko obmejno kritino nad cesto, v prostorih nekdanje vojske in carine gradijo velik turistični center. V Starem selu je kasarna že pred leti pustila prostor igralnici, na Kolovratu pa turističnemu centru. V Prosnidu so prostori finančnih stražnikov postali kmečki turizem s polnopomenskim imenom “Brez mej”, pred kratkim (29. junija) so se v Špetru ponovno sestali župani in upravljalci iz Benečije in Posočja v iskanju skupnih razvojnih poti, predvsem turistične narave.
Zadnji ostanki železne meje končno izginjajo, bolj trdovratno pa je odstranjevanje ideoloških pregrad, ki trdovratno žulijo nekatere “glave”. Argumentov za to, da obrnemo stran v dobro Beneške Slovenije in njenih ljudi, je več kot dovolj: boljši časi so že tu!
Jernej Šček
