Halloween, halo, ven iz naših logov!

Na vaške ulice se zgrinjajo trume našemljenih najstnic in najstnikov, osnovnošolskih in vrtčevskih otrok. Ob njih mame, ki navdušeno spremljajo svoje malčke, jih spodbujajo, vstopajo z njimi v trgovine. Postave, ozaljšane s črnimi špičastimi klobuki, vijoličastimi pajčolani, v strganih črnih oblekah, v majičkah s podobo okostnjakov – kot strahovi. Nekaterim se v roki lesketajo čarobne palice, na obrazih strašijo kaplje krvi, brazgotine, rane, pajčevine. Srhljive maškare hitijo in vrvijo po vasi, zbirajo se v gručah pred slaščičarno, pred picerijo, po ulicah drvijo še druga manjša in večja grozljiva bitja.

Zmračilo se je, urini kazalci hitijo proti šesti. Nič čudnega, bi pomislil marsikdo: gre za razposajene pustne šeme po povorki. Kje pa! Danes je 31. oktober, ko v bližnji Sloveniji obeležujejo dan reformacije. Mnogi se tam grejo noč čarovnic ali prirejajo festival grozljivk. Tu pri nas na obrobju Trsta, na Opčinah pa nikdar, niti v preteklih letih, nisem videla tako masovne halloweenske prisotnosti mask. Res prava groza, pomislim. Gre za uvoženo komercialno praznovanje halloweena, ki z osladno lepljivimi lovkami požira našo slovensko tradicijo. Različne kulture pač izkazujejo svoj odnos do pokojnikov in prednikov na različne načine. V Mehiki je dan spomina na mrtve dan polaganja in uživanja različnih jedi (za pokojnike) na grobovih, čas izražanja veselja nad življenjem. Praznovanje halloweena korenini v keltski tradiciji in se povezuje s prehodom iz zadnje oktobrske noči v dan vseh svetih, ko naj bi se strah pred smrtjo in neznanim preganjal z grozljivimi podobami strašljivih bitij. Zato strah vzbujajoče preobleke in ikonografija netopirjev, pajkov in pajčevin, okrvavljenih, ranjenih obrazov in mask. Zakaj pa pri nas vsa ta in podobna navlaka?

Žalostno je, da se je v naših krajih, nekdaj s pretežno slovenskim prebivalstvom, kulturo in tradicijo razpasla ta razvada pustno obarvanega veseljačenja na predvečer dneva vseh svetih oziroma spomina na umrle v prvem novembrskem dvodnevju. Tu je na udaru odnos do naših pokojnikov in pokojnic, do verskih obredov in običajev ob 1. in 2. novembru, dnevu vernih duš.

Še nikoli nisem videla toliko otrok in mladih v grozljivih preoblekah in kostumih kot letos. Neka znanka ve povedati, da se zbirajo in prihajajo celo iz mesta, druga mi naslednjega dne ob blagoslovu grobov pove, da so se nekatere skupine zadrževale nasproti pokopališča, medtem ko so ljudje obiskovali grobove pokojnih dragih in znancev.

Z možem se mudiva v slaščičarni, ko vanjo vstopajo našemljeni otroci in prosijo za sladkarijo. Lastnica slaščičarne temu in onemu da bonbonček ali dva, ob moji pripombi ugotavlja, kako se časi žal spreminjajo, če otroke spremljajo celo mame, sama pa je v otroštvu morala pomagati noni čistiti lapido (nagrobnik).

Neverjetno, kako mladi starši, zlasti matere spremljajo svojo mladež in v temnem večeru skrbijo, da se ji nič ne zgodi. Slišati je celo kako slovensko besedo. Kam smo prišli, kje je spoštovanje do pokojnih, kje odnos do pristne domače tradicije? Pri nas smo se včasih našemili in hodili od hiše do hiše za pusta, samo takrat. In če citiram latinski pregovor Semel in anno licet insanire, je dovoljeno noreti samo enkrat v letu. Pri nas na Slovenskem za pusta, ko blumarji, kurenti, laufarji in druge pustne šeme z razgrajanjem, rožljanjem in nagajanjem preganjajo zimo.

Težko verjamem mladim staršem, ko se zavzemajo za boljšo (zeleno) prihodnost in se imajo za napredne, če so odvisniki od telefonskega brkljanja in socialnih omrežij, na katera nalagajo instant fotke kot dokaz doživetja, obiska, zabave, užitka, in obenem pozabljajo na kulturne korenine ter podlegajo potrošniški modi praznovanja, ki v naših krajih izvira iz pridobitniških interesov zaslužkarstva. Preveč je teh halloweenskih maškar, da bi spregledali ta fenomen. Resno moramo razmisliti nad sodobnimi vzgojnimi trendi in slogi.

Kljub slastni in sladki paštini, ki sem si jo privoščila v slaščičarni, je priokus grenak, toliko bolj, ker doma na vratih pozvoni dečko nekih znancev, sicer doma v oddaljenem tujem mestu, zdaj pa na obisku pri nonotih, v pričakovanju malega sladkega daru. Vrata odpre mož, jaz prebiram časopis. Če imamo kaj za malega?

Kaj hočem, ne morem drugega, kot da se domislim, naj mu izroči deset v celofan zapakiranih piškotkov, podobnih pavesinom. Kam smo prišli, srčno upam, da se mojega potomstva ta halloweenska razvada ne bo oprijela …