Govor o kruti bolezni azbestozi
Zgodbi o azbestu bi lahko dodali podnaslov Neverending story, čeprav je žal vsebina te naše zgodbe tragična, in kar je še najbolj žalostno, je to, da se leitmotiv zgodbe ponavlja in obnavlja. Spoštovanje pravic delavcev do varnega delovnega okolja in spoštovanje okolja na splošno so še vedno podrejeni logiki kapitala in dobička, kot dokazujeta primera Ilve v Tarantu in škedenjske železarne v Trstu.
Ugotavljam, da do danes naša družba ni bila še sposobna napisati takih zakonov, da bi zagotovili delavcem varno delovno mesto in bi istočasno omogočili industrijski napredek v skladu s potrebami okolja, kar pomeni s človeškimi potrebami. Predvsem pa nismo našli poti, da bi prišlo do spoštovanja teh pravil oz. da bi trinomij, delovno mesto, varnost na delu in spoštovanje okolja, bil neizpodbitna pridobitev naše družbe.
Zgodba o azbestu je zgodba o pridobivanju dobička na račun delavcev. Na račun oseb, ki so opravljale težka dela, v nemogočih okoliščinah (v cementarnah, v ladjedelnicah, v rudnikih, v gradbeništvu) in brez pravih varnostnih pripomočkov. Ljudje so po upokojitvi zboleli in umrli. Delodajalci so vedeli, da se bodo življenja teh oseb tragično končala. Delodajalci so bili zasebniki, večkat pa je bila v Italiji in v Sloveniji oz. nekdanji Jugoslaviji lastnik velikih proizvodnih podjetij država. Zaradi teh razlogov sem prepričana, da je ključnega pomena osveščanje javnosti in krepitev prepoznavnosti teme azbesta, ker je z družbenega vidika nadvse pomembna. V ponedeljek, 5. novembra 2012, bo v prostorih Kulturnega doma v Gorici čezmejni posvet Asbestos – Stvarnost, ki ne pozna meja. Zgodovinski, zdravstveni, pravni in okoljski vidiki v čezmejnem prostoru bodo predmet poglobjene razprave strokovnjakov iz Italije in Slovenije.
Goriška pokrajina že dolgo let obravnava tematiko azbesta; obolenja zaradi te kovine so žal tragična resničnost, s katero se morajo spopadati marsikatere družine na Goriškem. K pravnemu področju se je Pokrajina priglasila kot oškodovana stranka v maxi-procesih, ki potekajo na Goriškem in Tržaškem. Na okoljskem področju od leta 2008 vodimo projekt za odstranjevanje manjših količin azbestnih izdelkov. Pri ozaveščanju javnosti sodelujemo z društvom Metarte pri projektu Reportage amianto FJK. Leta 2010 smo v naši pokrajini priredili potujočo fotografsko razstavo, letos pa čezmejni posvet, namenjen delavcem, ustanovam in društvom, ki so vpleteni v problem azbesta, in seveda širši javnosti. Slovenski partner posveta je Zveza SABS – sindikat azbestnih bolnikov Slovenije, ki ji predseduje Bojan Goljevšček.
Prvi del posveta bo poglobitev zgodovinskega prereza uporabe tega škodljivega materiala v Italiji in Sloveniji. Kovino, ki je bila na voljo za industrijske namene po zelo nizkih cenah, so uporabljale vse industrializirane države, čeprav je bilo že na začetku 20. stoletja znano, da je škodljiva za zdravje. Do devetdesetih let je evropska industrija uporabljala to kovino ne glede na posledice za delavce.
V drugem delu posveta bodo strokovnjaki poglobili zdravstvene in pravne vidike azbestne problematike. Najbolj pekoča tema, ki jo obravnavajo pravni postopki v Italiji in Sloveniji v zvezi z azbestom, je ugotavljanje in priznanje poklicnih bolezni in posledično uveljavljanje odškodnine ter pravice obolelih. Mikroskopsko majhna vlakna, ki so prostim očesom nevidna in nimajo vonja, se nabirajo na pljučih in povzročijo azbestozo – dihalno bolezen, ki lahko privede do rakastih obolenj. Razlog za mezoteliom, rak rebrne mrene, je teoretično eno samo vlakno. Rak je smrten in doba preživetja je eno leto po njegovi ugotovitvi; pred tem ni nobenih simptomov. Kdor vdihne vlakno, nosi le-to v sebi in ni ključa, po katerem bi predvideli, kaj se bo iz tega v končni fazi razvilo.
Po mnenju zveze SABS se v Sloveniji bolezni preprosto ne ugotavljajo. Po podatkih je bilo v slovenskem prostoru izpostavljenih azbestu 23.000 ljudi. Do danes je bilo, po besedah Bojana Goljevščka, uradno priznanih (od osamosvojitve) okoli 1700 azbestnih bolnikov. Potrebno bi bilo pospešiti postopke ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu.
Na posvetu bo govor tudi o “Beli knjigi”, ki je rekonstrukcija uporabe azbesta v delovnem okolju v tržaški in goriški pokrajini. Knjiga združuje podatke zdravstvenih ustanov, zavarovalnega inštituta, univerz in pokojninskega zavoda, tako da bo mogoče iz nje črpati točne in strokovne podatke delovne zgodovine vsakega delavca za potrebe sodnih organov. Deželni register Komisije za azbest vsebuje 8251 imen, 5440 v Pokrajini Trst in 2811 v Goriški pokrajini.
Na okoljskem področju ni še utečenih zakonskih pravil, ne v Italiji ne v Sloveniji. V obeh državah je uporaba azbesta prepovedana, vendar problem je, kako se znebiti vseh azbestnih izdelkov. Spomnimo se, da se je azbest uporabljal za strešne kritine in v vodovodnih ter kanalizacijskih sistemih in da so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v času intenzivne gradnje stanovanjskih hiš pogosto vanje vgrajevali azbestne izdelke. Edina rešitev je, da se čim prej na čim bolj varen način ti materiali odstranijo iz okolja. Projekt, ki ga vodim na pokrajini, gre prav v to smer. Do junija 2012 smo ugodili 378 prošnjam; odstranjenih je bilo 11.349 kvadratnih metrov azbesta, tako da smo sofinancirali vsak poseg do 50% celotnega stroška.
Pravica do dela ne more in ne sme biti podrejena pravici do zdravja in do življenja.
Mara Černic
