Goriško-tržaško romanje na Barbano: Marijino rojstvo je praznik življenja

Tradicionalno poznopoletno goriško-tržaško romanje v Marijino svetišče na Barbani je bilo v soboto, 7. septembra, pravi praznik naših verskih skupnosti. Na otok v Gradeški laguni je dopoldne prispelo nekaj sto romarjev iz vse Goriške, pa tudi s tržaškega Krasa. Med njimi je bilo lepo videti skupine ljudi iz različnih župnij, ki so se z veseljem družili še pred romarsko mašo, predvsem pa veliko mladih obrazov.

Somaševanje ob prazniku malega šmarna je tokrat vodil eden izmed dveh letošnjih novomašnikov koprske škofije, g. Luka Jesenko iz župnije Godovič, rojen leta 1999. Dobrodošlico mu je v imenu vernikov izrazila Katja Volpi iz Štmavra. Zahvalila se mu je, da je imel moč, milost in pogum, da je Bogu – kot Marija – izrekel svoj “da”. Srečanja z ljudmi in predvsem z mladimi, ljubezen do gora in glasbe naj bodo sredstva za njegovo poslanstvo tudi v naših krajih, kjer smo potrebni duhovne hrane, je dejala. Dekan msgr. Renato Podbersič, ki je romarski shod vodil skupno s p. Janom Cvetkom, pa je v svojem pozdravu nagovoril vse navzoče, zlasti tiste, ki imajo kakšne stiske, in jih povabil, naj jih zaupajo barbanski Materi Božji, naj molijo za duhovni mir, za blagoslov naših družin in skupnosti. “Odprimo se Božji milosti, ki nam daje bogate darove!”

Novomašnik je v homiliji poudaril, da ima praznik Marijinega rojstva poseben pomen “prav za današnji čas in današnjega človeka.” Njeno rojstvo na prvi pogled ni nič posebnega, in vendar napoveduje Jezusovo rojstvo. Z njenim rojstvom se torej začenja glavno poglavje zgodbe o našem odrešenju. Marijino rojstvo nosi v sebi dva glavna poudarka, ki sta vedno aktualna in med sabo bistveno povezana: ljubezen in življenje. Ljubezen je glavno gonilo Marijinega življenja. Bog jo je ljubil do te mere, da jo je izbral za mater svojemu Sinu. Marija je od svojega rojstva dalje sprejemala to milost in z njo sodelovala. Marija nam v svojem življenju jasno kaže, kakšna je čista ljubezen, ki nas dviga in odpira Bogu, ponižna ljubezen, “ki ne išče svojega”, ljubezen, ki se daruje, ki služi in se ne sili v ospredje. “Ljubezen rodi življenje.” Marijina ljubezen “nam je lahko pravi svetilnik v današnjem času in družbi, ki nam ponuja in poveličuje, namesto prave ljubezni, poceni minijive užitke.” Iskanje smisla v kopičenju dobrin in ugodnosti nas sili k tlom, saj je vse to v resnici velik egoizem, ki v stvareh, pa tudi v ljudeh in odnosih – ter celo v Bogu – vidi samo sebe in svojo korist. Ta sebična ljubezen, to samoljubje nas zapira vase, stran od drugih, stran od Boga. Marijino rojstvo je praznik življenja, je nadaljeval mašnik. “Življenje združuje, smrt ločuje. Tudi greh nas ločuje od Boga ter od bližnjih in je tako na neki način v nas vir smrti.” Marija pa je bila obvarovana tega razkola in smrti. “Bog ne izbira močnega, temveč majhno in preprosto.” Vse to nam sporoča, da sta življenje in človeško telo sveti in nedotakljivi. Marija nas torej uči prave ljubezni, njeno rojstvo je znamenje življenja, ki premaga smrt, in upanja, ki ga nosimo kristjani. Je napoved našega odrešenja, ki je prišlo po njenem Sinu. Marija je z Jezusovim materinstvom pod križem postala tudi naša mati. Zato se ne bojmo obračati se k tej naši materi in kraljici ter ji izročati naših življenj, je še dejal g. Luka, ki je zbranim podelil tudi novomašni blagoslov.

Msgr. Podbersič se je ob koncu maše zahvalil vsem, ki so pripomogli k temu, da je bilo romanje tako občuteno in lepo. Novomašniku je zaželel, da bi v primorski Cerkvi zorel kot duhovnik, ki pričuje sredi ljudi. Za radostno obogatitev bogoslužja pa se je na poseben način zahvalil oratorijskim pevcem ZCPZ Gorica, mladim iz goriških župnij od Števerjana do Doberdoba, ki so pod vodstvom Damijane Čevdek in ob orgelski spremljavi Martine Hlede prvič peli na Barbani: izvedli so Goriško mladinsko mašo, ki jo je zanje napisal mladi slovenski skladatelj Tine Bec.

Takoj po maši, pri katerih je streglo kar štirinajst ministrantov, so bile pete litanije Matere Božje, pri katerih sta mašnike z glasom podkrepila David Bandelj in Marko Terćič, na orgle pa je igral Silvan Zavadlav. Ob izhodu iz cerkve so vsi prejeli spominsko podobico, ki jo je dal pripraviti g. Ambrož Kodelja.