G. Pierluigi Lodi gost v šoli J. Abram v Pevmi
Pred odhodom na tridnevno pustolovščino po Sabotinu pod vodstvom učitelja Tomaža smo gostili na šoli g. Pierluigija Lodija, očeta našega sošolca Davida, da nas strokovno seznani z dogajanji na naših tleh med prvo svetovno vojno, saj je sam že mnogo o tem napisal, predaval in objavljal.
Konec meseca marca je g. Lodi vstopil v razred in takoj prevzel popolno pozornost navzočih. Uvodno nam je povedal, kako je do vojne sploh prišlo: popolnoma nepričakovano. 28. 6. 1914 je Gavrilo Princip ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ta dogodek je sprožil napad Avstro-Ogrske na Srbijo ter posledično začetek prve svetovne vojne. Vsa diplomacija je bila pri tem brezuspešna. Sprožili so se neustavljivi mehanizmi, ki so vodili le v vojno in smrt. Večkrat je med predavanjem poudaril, kako je vsaka vojna kruta in grozovita, ker privede do velikega trpljenja in smrti nedolžnih ljudi. Je stroj, ki ubija. Med vojno se izgubi vse. Če nekoga ubiješ, se ta oseba ne bo nikoli več vrnila med žive. Ni poti nazaj. 24.5.1915 je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski. G. Lodi je poudaril, da je bila to vojna, v kateri je prevladoval tisti, ki je imel več orožja in sredstev na razpolago. Človek je bil le številka brez nobene vrednosti.
Za tem je pripovedoval, kako se je prva svetovna vojna odvijala na Sabotinu. Goriška fronta je potekala od Sabotina skozi Oslavje do Podgore. Veliko goriških prebivalcev je moralo zaradi vojne zapustiti domače kraje in oditi v begunstvo. Bili so odposlani tudi 1.000 km daleč. Morali so zapustiti družine in oditi. Mnogo teh očetov se ni vrnilo nikoli več. Žene so morale same vzgajati otroke. Nekatere niso imele službe, druge so hodile delat po njivah. Povedal je, da se je vojna zaključila leta 1918. Kljub temu pa so se nekateri, ki so bili vojni ujetniki, vrnili domov šele leta 1926 in so bili tako izmučeni, da jih niti domači niso prepoznali.
Bitke za Gorico so bile zelo krute z ogromnimi žrtvami in veliko vasi, zaselkov in hiš je bilo porušenih. Te kraje so bombardirali tudi po 75 ur, torej kar tri dni. Na tem bojišču je izgubilo življenje ogromno vojakov, bodisi avstrijskih kot italijanskih. Zaradi tega so na Oslavju, 20 let po vojni, zgradili veliko kostnico. Tja so ponesli okostja vojakov iz raznih pokopališč posejanih po celotnem teritoriju. V kostnici počiva približno 57.000 vojakov.
Na italijanski strani Sabotina so izkopali rove, jarke in jame po načrtu arhitekta Marchisa Gavottija. To delo so opravili vojaki z raznovrstnim orodjem kot so lopata, kramp in vrtalni stroj. Strelni jarki niso bili prav nič udobni. Tu so se odvijale bitke včasih dolge tudi po tri dni. G. Lodi je poudaril, da so bili vojaki v slabih rokah, saj so jih pošiljali se bojevat proti nasprotniku, ki je imel mitraljez, torej v gotovo smrt. Prav zaradi so vojakom dali 20 cl žgane pijače, da so se potem opogumili in odšli pijani v boj. Bili so namreč podhranjeni in alkohol jim je takoj udaril v glavo. Tehtali so približno 53 kg. Enkrat na dan so bili preskrbljeni z mrzlo hrano, in sicer so Italijani dobili kos kuhane govedine v juhi. Zanimivo je to, da so Madžari dobili golaž, Avstrijci pa enolončnico s klobaso. Pili so samo 25 cl na dan vode iz čutar in voda je bila po navadi topla. Vojaki so grozno trpeli za žejo. Deževnice niso mogli piti, ker je bilo vse polno trupel in je bilo vse zastrupljeno. Vojaki so bili oblečeni v platnena oblačila. V 1. svetovni vojni so se prvič kamuflirali. Imeli so obleke rjavo zelene barve, tako da so se bolje skrili v tem naravnem okolju. Seveda pa so bili tako umazani, da v resnici so bili vsi rjavi in smrdljivi. Iste obleke so namreč nosili tudi cel mesec, niso se umivali in bili vsi ušivi. Nosili so čevlje podkovane z železom kot konji in niso razločevali desnega čevlja od levega. Med spanjem so uboge vojake napadale in grizle podgane. Vojaki so imeli železne pasti, ki so jih pozimi skrivali pod sneg. Ko je nasprotnik stopil na past, se je ta zaprla. Železni zobje so se zarili v meso. Vojak je zastokal in sovražnik ga je z lahko to ustrelil. G. Lodi je v šolo prinesel dve posodi, eno vilico in eno podkev. Vse sta slučajno našla s sinom na terenu med raziskovanjem.
Ob zaključku nam je ponovno poudaril, da je vojna res huda stvar in da ne moremo ignorirati dejstva, da se je to dogajalo na naših tleh samo sto let od tega. Rekel je, da če bi se vsi umrli prijeli za roke, bi nastala človeška veriga dolga VEČ KOT 570 KM, to pomeni, da bi prišli do Rima. A NI TO GROZNO!!!!!!!!!!!!!!!!!
Menimo, da je bil obisk gospoda Pierluigija Lodija zelo zanimiv in poučen. Četudi je pripovedoval žalostne dogodke, smo ga vsi z zanimanjem poslušali. Marsikdo je prvič spoznal in se soočil z grozotami vojn. Prav gotovo se je v nas povečalo zavedanje, da se je treba stalno boriti za mir in narediti vse kar je v naših močeh, da se ne vzpostavijo neustavljive dinamike, ki privedejo do vojn. Mislimo namreč, da je katerakoli vojna zelo hudo in pretresljivo doživetje, ki pušča za seboj mnogo slabega in veliko težko zaceljivih ran. (učenci četrtega razreda OŠ Josip Abram, predvsem David Lodi, Zala Flospergher, Aleksija Primosig, Nicole Romaniello, Kea Vogrič in Lenart Vogrič).
SG
