G. Matteo Marega o postu: "Ko se osvobajamo svojih verig, postajamo luč za druge"

POGOVOR  g. Matteo Marega o tem, kaj post pravzaprav je

Postni čas pogosto razumemo predvsem kot čas odpovedi, resnosti in tišine. Mnogi ga doživljamo kot obdobje, ko je treba nekaj odvzeti iz svojega življenja: manj jesti, se odpovedati škodljivim navadam, nekoliko upočasniti ritem vsakdana. Sama sem ga zaradi tega dolgo dojemala kot nekoliko temačen čas, kot obdobje zapiranja vase, skoraj kot pripravo na trpljenje, da bi potem lahko toliko bolj cenili veselje velike noči. A ob tem sem se začela spraševati, ali je to res celoten pomen teh štiridesetih dni. Ali postni čas pomeni le odvzemanje in tišino ali pa skriva tudi nekaj drugega, morda celo iskanje luči?

To vprašanje se mi je posebej močno pojavilo pred nekaj tedni ob evangeliju, ki govori o tem, da smo kristjani “sol zemlje” in “luč sveta”. Takrat sem pomislila, da postni čas morda ni toliko obdobje zapiranja in teme, kot je pravzaprav čas iskanja svetlobe. In prav v današnjem času političnih in družbenih napetosti, vojn, negotovosti in številnih razdeljenosti se mi to vprašanje zdi še posebej pomembno. S tem vprašanjem sem se podala v pogovor z duhovnikom Matteom Marego, ki mašuje v Tržiču in okolici, daljše obdobje pa je v slovenščini maševal tudi v Štivanu in Devinu. Razmišljala sva o tem, kaj post pravzaprav pomeni danes in kako ga lahko živimo kot pot proti luči.

Matteo, če je svet okoli nas pogosto temen, ali ni morda prav postni čas trenutek, ko so kristjani poklicani, da postanejo luč? Ne tako, da se umaknemo v kot in čakamo na Veliko noč, temveč da v tem času zavestno iščemo svetlobo v sebi, v odnosih z drugimi in v svetu okoli nas?

Tema omejitve je v postu res prisotna, vendar je ne smemo razumeti kot nekaj negativnega. Podoba, ki se skriva v ozadju tega obdobja, je izhod iz Egipta: eksodus. Ljudstvo zapusti suženjstvo v Egiptu pod faraonom in se poda na dolgo pot skozi puščavo. V Svetem pismu ta pot traja štirideset let, nato se spremeni v štirideset postnih dni. To je pot osvoboditve. In vendar ljudstvo med potjo pogosto pogreša Egipt: spominja se čebule, mesa, hrane ob ognju … V puščavi namreč ni ničesar. Paradoks je v tem, da začnejo pogrešati celo življenje v suženjstvu. Na koncu poti pa jih čaka težko pričakovana svoboda. Ta simbolika se pojavi tudi pri štiridesetih dneh, ki jih Jezus preživi v puščavi. Tam je človek sam s sabo, vsak korak je lahko ključen. Post torej ni toliko zapiranje vase kot priložnost, da gremo globlje vase.

Toda čemu pravzaprav vodi to odpovedovanje? Kakšen je njegov pravi učinek? Pogosto se zdi, da ljudje post razumejo skoraj kot dieto, kar se mi zdi precej površno.

Posta ne bi smeli razumeti kot preprosto odrekanje, ne gre za dieto. Temeljna ideja takega odrekanja je, da molimo tudi s telesom. V zahodni kulturi smo molitev pogosto povezali predvsem z mislijo ali besedo. V drugih tradicijah pa molitev vključuje celo telo. Post spada prav v to dimenzijo: nečemu se odpovem, da bi naredil prostor za nekaj drugega. A pri tem je pomembno še nekaj. Prerok Izaija je že nekdaj opozarjal na to, da so posti in pokloni brezpredmetni, če so naše “roke umazane s krvjo”. Bog nas preko preroka Izaije poziva, naj prelomimo verige krivice. Ko ravnamo pravično, bo naša luč zasijala kakor zarja. Postni čas je torej priložnost, da prepoznamo, kar nas zasužnjuje. Post nam lahko pomaga odkriti našo sposobnost avtokontrole, našo notranjo moč. Toda nikoli ne sme biti sam sebi namen. Božja beseda nas vabi, da se nečemu odpovemo, da bomo lahko več dali potrebnim.

To se mi zdi zelo resnično. Pogosto sprejmemo določene navade, ki jih sicer čez leto ne bi zmogli, vendar ostanejo same zase in ne postanejo nekaj globljega.

Prav zato evangelij na pepelnično sredo ponuja tri zelo jasne smernice: miloščino, molitev in post. S služenjem se poglobimo v naš odnos do drugih, z molitvijo v naš odnos do Boga, s postom pa v odnos do nas samih. Postni čas nas vabi, da te tri razsežnosti povežemo in priznamo, da človek vsega ne zmore sam: potrebujemo Boga, da smo boljši do drugih kot tudi do samih sebe.

Kaj pa pepel in naša minljivost? Navsezadnje se postni čas začne prav s to prispodobo.

Pepel nas spominja, da smo minljivi, da bomo prej ali slej zapustili ta svet. Toda prav zato nas vabi, da čas, ki nam je dan, živimo čim bolj polno. Mene to posebno razbremenjuje, spomni me, naj se ponovno osredotočim na bistveno. Za to pa moramo nekoliko utišati hrup okoli sebe, da bi lahko slišali Glas, ki nas vodi k bistvenemu … tega zlahka preslišimo.

Kot prvo mi pridejo na misel telefon in družbena omrežja …

Točno tako, to je najbolj očiten primer. S to skušnjavo se prav gotovo soočamo vsi. A hrupa ne bi omejil samo na to … Ogluši nas karkoli, kar omejuje naš odnos z Bogom, s samim sabo in z drugimi.

Na drugo postno nedeljo pa beremo o Jezusovi spremenitvi na gori. Kako se to povezuje s tem časom?

Prav v teh berilih se v ozadju pojavlja vprašanje: Kdo si? V zgodbi o Abrahamu, ki se takrat še imenuje Abram, ga Bog pokliče, naj zapusti svojo deželo, družino in očetovo hišo oz. vse, kar običajno oblikuje človekovo identiteto: kulturo, vero, jezik, družinske vezi. In takrat se pojavi vprašanje: kdo smo, če odstranimo vse te strukture? Tudi apostol Pavel pravi, da nismo poklicani zaradi svojih del. Tudi to, kar naredimo, nas ne določa popolnoma. Nato imamo prizor spremenitve na gori: trenutek luči, trenutek božje navzočnosti. Tam Oče pokaže na Jezusa in reče: “Njega poslušajte.” Takrat nam pokaže luč, pravo smer. V tem berilu je precej jasna prispodoba dveh gora: Tabor in Golgota; na eni strani pot skozi trpljenje, na drugi luč. Jezus učencem pokaže, da se vse, kar bo prišlo kasneje (trpljenje, križ), dogaja na ozadju te luči. Če se nekoliko navežem na tvoje izhodiščno vprašanje, lahko rečem, da do velikonočne luči torej ni mogoče priti brez poti skozi dvom in negotovost.

Torej Golgota predstavlja temo, ki vodi do luči?

Ja, a to ne samo v postnem času. Pravzaprav nam življenje samo prinaša takšne izkušnje. Tudi najtežje trenutke lahko vidimo na tak način – kot pot, ki pelje do luči. V njih nam lahko Bog daje moč, da preobrazimo situacijo. Post nas spominja prav na to: včasih potrebujemo obdobje umika, da se lahko ponovno rodimo. Tako kot gosenica potrebuje čas v bubi, preden postane metulj. Pomembno je le, da to ni čas, ko mislimo samo nase.

Mene sicer zanima prav to … Kako lahko danes kristjan živi post kot iskanje luči sredi hrupnih vojn, političnih napetosti in delitev?

To je res pomembno vprašanje. Včasih se zdi, da živimo v svetu, ki se je obrnil na glavo: diktatorji govorijo o miru, demokratične države pa razpravljajo o oboroževanju. Kristjan se po mojem ne more umakniti v varen kotiček. Če je naš čas puščava, jo moramo prehoditi. To pomeni ostati v resničnosti, se spraševati in poskušati odgovoriti na najboljši možen način; začeti moramo z osnovnim, z našimi vsakdanjimi dejanji.

Kako bi torej povzeli pomen posta?

Ko se človek iskreno trudi izstopiti iz neke oblike suženjstva, postane luč za druge. Spomnim se misli pesnice Emily Dickinson: “Če lahko enemu samemu življenju ublažim tegobe ali ohladim eno samo pekočo bolečino ali če lahko pomagam enemu samemu onemoglemu ptičku spet nazaj v njegovo gnezdo, ne bom živela zaman.” Naše odločitve, najpreprostejša dejanja lahko spremenijo svet. Najprej moramo verjeti v to – kristjani smo lahko luč! Ne podležimo skušnjavi lenobe in prepričanja, da nismo sol zemlje.

Kako pa ti osebno živiš post?

Pravzaprav se ga vedno veselim. To je čas, ko poskušam nekoliko utišati vsakdanji hrup in pogledati tudi neprijetne plati v sebi, svoje meje. Ko želimo doseči zastavljeni cilj, večkrat ugotovimo tudi, da tega pač ne bomo zmogli opraviti sami in tako hitro, kot smo si sprva zamislili. Na primer: lahko si zadamo cilj, da ne bomo opravljali drugih, in hitro opazimo, kako pogosto se pojavi skušnjava, da bi počeli prav to. Postane nam jasno, v kolikšni meri smo vklenjeni v določene škodljive navade. To nas opozarja na to, da je “pot” iz kateregakoli “suženjstva” zahtevna in da sami ne zmoremo vsega. Poleg vsega so tudi besedila, ki jih beremo v postnem času, zelo močna. Mene vsakič posebno nagovori pepelnična sreda, saj nas postavi pred neizogibno dejstvo, da nas nekoč ne bo več. Ob tem ne moremo mimo tega, da bi se vprašali, kaj storiti s časom, ki nam je dan, kaj smo poklicani storiti in postati.

Tudi vsa druga postna berila so izjemno zgovorna, v nas vzbujajo globoka, večinoma neprijetna vprašanja, peljejo nas iz cone udobja. Postni čas je prav zato primerno obdobje, da se takšnim vprašanjem posvetimo, da si zanje vzamemo čas in z njihovo pomočjo nekaj spremenimo, da v njih iščemo tisto luč. Božja beseda nas sedaj posebej vodi v to smer. Če se ji prepustimo, je to že dober začetek. Pogosto iščemo različne alternativne poti in tehnike, ko pa se lahko zanesemo na božjo besedo … To je močno orodje in zanesljivo vodilo. Samo prisluhniti mu moramo.

Kako pa se na ta čas pripraviš?

Z leti sem spoznal, da je najbolje izbrati en vidik svojega življenja, na katerem želiš delati.

Post včasih res postane seznam dobrih namenov, podobno kot ob novem letu.

Res je, včasih si v teh štiridesetih dneh nalagamo vsega preveč … Iz lastne izkušnje lahko povem, da dobimo obraten učinek. Prav zato je dobro, da se posvetimo predvsem tistemu, kar že imamo. Sam se skušam držati treh temeljev: služenja, molitve in posta (tudi kar se tiče hrane, a ne samo). Orodja so nam že dana, v postnem času moramo samo najti pogum, da se jim resnično posvetimo.