Fotoaparat in nasmeh vedno s seboj

POGOVOR – Pierluigi Bumbaca

Ko bi obstajala lestvica najbolj poznanih in priljubljenih živečih Goričanov, bi na njenem vrhu brez dvoma bil tudi on, Pierluigi Bumbaca, fotograf in reporter, ki smo ga na Goriškem vajeni videvati ob vseh urah na vseh koncih. Je srčen človek, vsakogar pozdravi, vsakomur se posmeje. Za sabo ima 40 let službe – v glavnem dela za časopise –, z začetkom naslednjega meseca pa se bo upokojil.

Kdaj in kako se je rodila tvoja ljubezen do fotografije?

Pred veliko leti sem po televiziji videl modno revijo. Namesto da bi gledal to, kar naj bi gledal vsak mlad fant, sem se zagledal v fotografe s “topovi” in rekel: “To bom delal, ko bom velik!”

Kateri je bil tvoj prvi fotoaparat?

Prvi je bil zrcalno-refleksni Olympus. Pred tem mi je oče, ko sem bil star 18 let, podaril Baldino, majhen nemški aparat iz 50. let prejšnjega stoletja. Z njo sem naredil svoje prve eksperimentalne posnetke.

Kdaj se je tvoja ljubezen spremenila v poklic?

Mislim, da je do tega prišlo leta 1984 oz. 1985. Kaj malega sem začel fotografirati po naročilu. Ker mi je uspelo in mi je bilo v veselje, sem nadaljeval. To je torej bilo pred 40 leti. Če se ne motim, sem leta 1985 fotografiral praznik oseb, ki so se imenovali Mario (“festa dei Mario”). Dne 19. januarja je namreč sv. Mario; osebe s tem imenom se vsako leto srečujejo pri maši, nato pa praznujejo. Ponudil sem se in so sprejeli. Leta 1986 so prvič objavili mojo fotografijo v dnevniku Il Piccolo. Nekaj so me vprašali in sem jim ugodil. Tako sem začel in še nisem končal.

So bili takrat v Gorici tudi drugi fotoreporterji?

V tistih letih sem nadomestil Vittoria Spolverinija, “Foto Dani”, ki se je umaknil, in sem ostal edini fotograf za dnevnik Il Piccolo. Za Messaggero Veneto je fotografiral tudi Nello Visintin. Do leta 1995 sta bila Piccolo in Messaggero ločena dnevnika, nato ju je prevzel skupni založnik. Odtlej sem fotografiral za oba. S Primorskim dnevnikom redno sodelujem od leta 1990. Fotografiral sem tudi za Voce Isontina, približno deset let pa tudi za Novi glas; pri vas mi je Jurij Paljk kot urednik tudi omogočil, da sem postal publicist.

Priložnostno pošiljaš svoje posnetke tudi državnim časnikom.

Gorica ni kraj, v katerem bi bilo veliko odmevnih dogodkov. Ti, ki so, so vezani na državno mejo. Sodeloval sem z glavnimi državnimi dnevniki, kot so La Repubblica, Corriere della Sera, La Gazzetta dello Sport, Corriere dello Sport, Il Resto del Carlino itd., pa tudi z nekaterimi tujimi časniki, kot sta Der Spiegel in Scotland on Sunday, in sicer leta 2004, ko je Slovenija stopila v EU. Fotografiral sem tudi za revije, kot sta bili Panorama in Epoca. Za tednik L’Europeo sem pred letom 1991 poslal posnetke kazinojev, ki so bili v socialistični državi nekakšna edinstvena stvarnost.

Kakšno je življenje fotoreporterja?

Šlo je za življenjsko izbiro. Na neki način nisem nikdar “šel v službo”, nikoli se mi ni zgodilo, da bi se zjutraj zbudil, pozajtrkoval in šel delat kot nekdo, ki ima urnik in ga to lahko tudi mori. Ta poklic mi je dal zadoščenje, na osebni ravni pa sem tudi veliko žrtvoval, saj sem v bistvu na razpolago 24 ur na dan, 365 dni na leto. Delo je nepredvidljivo. Kaj lahko načrtujem, kronike pa ne. Da bom 15. marca v gledališču Verdi na podelitvi odličja predsednikoma Mattarelli in Pahorju, sem vedel že pred časom, velike večine dogodkov pa ne morem načrtovati. Potrebna je elastičnost, biti moram dinamičen. To delo ni za vsakogar, saj moraš biti pripravljen v hipu spremeniti načrte.

Te kličejo tudi ponoči?

Tudi to se dogaja. Mobi imam vedno ob sebi; ko ga ni bilo, sem sproti puščal urednikom telefonske številke svojih staršev, picerije, kina itd.

Si vedno imel tudi kakšnega sodelavca?

V prvih letih sem bil sam in poln moči. Približno po desetih letih pa sem začel imeti sodelavca, da sva si lahko bolje razporedila delo.

Sodeloval si tudi z dolgoletnim fotografom Primorskih novic Leom Caharijo.

Da, izmenjavala sva si usluge, ko je npr. on kaj rabil iz Gorice, jaz pa iz Nove Gorice. Če se ne motim, se je upokojil pred dvema letoma. Pred nekaj meseci sem ga srečal, sedel je v baru, rekel sem mu: “Kaj delaš tam? Pridi mi pomagat!” Odgovoril mi je: “Ti si nor!” (se zasmeje; op. p.)

V teh desetletjih si poslikal ne le na tisoče majhnih krajevnih prireditev, temveč tudi velikih javnih dogodkov, ki so se jih udeležile pomembne osebnosti. Imaš kakšen poseben spomin, ki ti je posebno drag?

Leta 1992 je na Goriško prišel papež Wojtyla, tega se zelo rad spominjam. Obiski papežev in predsednikov republike so za nas pomembni, obenem pa tudi zelo zahtevni, saj obstajajo – razumljivo – zelo natančni in strogi protokoli. Spominjam se, da je ob vsakem dogodku papeževega obiska lahko slikal samo po en krajevni fotograf, ki je nato delil slike z drugimi. Na Travniku v Gorici sem to bil jaz, ves čas pa sem moral stati ob fotografu iz Vatikana, ki mi je rekel: “Bodi stalno ob meni, pa ne boš imel težav. Če narediš korak stran, jih boš imel.”

Spominov imam še in še. Ko je leta 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, prišel predsednik Cossiga na hiter obisk, se je sprehodil ob državni meji. Fotografov je bilo toliko, da mi ga ni uspelo niti enkrat slikati neposredno, temveč sem naredil samo posnetke z dvignjeno roko, od zgoraj.

Glavni dogodki so bili v Gorici vedno vezani na mejo. Spominjam se dni, ko je prišlo do vojaškega spopada pri Rdeči hiši; molotovke nisem ujel, ker sem v tistem trenutku v studiu razvijal slike, da bi jih pravočasno oddal. Tedaj je bil namreč “problem”, da med slikanjem nisi videl, ali ti je slika uspela ali ne. Moral si iti v studio in jo razviti.

Ti je žal za fotografijo, ki je nisi nikdar posnel?

Kvečjemu to: jeseni 1989 je prišel Gianfranco Fini z delegacijo parlamentarcev s krampom simbolično rušit mejo na Trgu Evrope. Danes bi gotovo skočil zraven, da bi poslikal, tedaj pa sem bil še mlad in ne dovolj navihan, da bi si to drznil storiti, zaradi česar sem sceno poslikal samo od daleč.

Fotoreporter si bil že pred padcem Berlinskega zidu. S svojimi posnetki v krajevnih dnevnikih si pripovedoval o skoraj polstoletni zgodovini naših krajev na meji med zahodno in vzhodno Evropo. Si pravi Goričan, navezan na to zemljo. Kako doživljaš vse, kar se tu dogaja v zadnjih 20 letih, od padca železne zavese do EPK?

S prispevkom iz razpisa PNRR (Državni načrt za okrevanje in odpornost) digitaliziram svoj arhiv. Tako sem prišel do posnetkov, za katere sem že zdavnaj pozabil, da jih imam. Našel sem tudi nekaj zelo zanimivih slik: na eni je npr. rdeča zvezda, ki je stala nad stavbo severne železniške postaje pri Transalpini. Z osamosvojitvijo Slovenije so ji dodali rumen rep, tako da je postala repatica. Nato so jo odstranili. Imam to sekvenco, ki je pomenljiva, emblematična.

Kako sem doživljal padec meje? Našel sem tudi veliko slik napisov “Pozor! Državna meja!” ali mejnikov na dvoriščih zasebnih hiš. Ko je bil meja leta 2007 odstranjena, se mi skoraj ni zdelo res … Spomnim se, da sem šel na mejni prehod in ga pet- in večkrat prekorakal. Ni se mi zdelo mogoče, da sem to lahko storil, ne da bi mi kdo kaj rekel. Bilo je noro … Zadnja leta je bil prehod meje vedno manj travmatičen, toda pod Jugoslavijo je bilo zelo nelagodno, ko so te na meji ustavili in gledali grdo. Zgodilo se mi je tudi, da so me ustavili in pregledali, saj je bilo “drobno” tihotapljenje na dnevnem redu … Mladi rodovi si vsega tega sploh ne predstavljajo. Mejni prehod danes ne obstaja več. K sreči!

Skupna Evropska prestolnica kulture ima zato ogromen simbolni pomen, ki se ga verjetno še ne povsem zavedamo. Krajevni upravi dveh mest sta sicer sodelovali že v drugi polovici prejšnjega stoletja, obstajale so različne izmenjave in poskusi, današnje sodelovanje pa je velika nadgradnja vsega tega.

Kaj nam lahko poveš o svojem arhivu?

Imam približno 300 tisoč negativov posnetkov, ki sem jih naredil za časnike in ki sem jih dal v digitalizacijo, poleg tega pa še fotografije za zasebnike v studiu. Digitalnih datotek imam okrog tri milijone in pol. Z digitalizacijo bom najprej vse skupaj uredil in arhiviral. To delajo v časopisnem oddelku goriške knjižnice. S fotografiranjem časopisnih strani krajevnega dnevnika povezujem in urejujem svoje posnetke. Ko si star 20 let, ne razmišljaš o arhivih: poslikaš in greš naprej. Moji negativi so zato samo delno arhivirani; ostalo mi je veliko filmov, ki jih nisem znal umestiti v čas. K sreči imam dober spomin, ki mi pri tem veliko pomaga. Upam, da bom v letu dni uredil vse. To bi potem rad dal na razpolago mestu in Goričanom, po vsej verjetnosti bo to upravljala pokrajinska fototeka. Šele sedaj se zavedam, da imam shranjen del zgodovine našega mesta. Bil sem priča zadnjih 40 – ključnih – let te zgodbe.

Nekje na sredi tvoje kariere je prišlo do velike revolucije: kmalu po internetu se je – po analogni – pojavila digitalna fotografija. Kako si doživljal ta prehod? Si kmalu preklopil ali v začetku bil previdno skeptičen?

Nisem bil skeptičen, to novost sem nestrpno čakal. Prvo malo digitalno kamero sem si priskrbel leta 1998: kakovost posnetkov je bila precej bedna, isto velja za pretok prek modema s hitrostjo do 56kb/s. Takoj sem z navdušenjem stavil na digitalno fotografijo. Za moj poklic je bil to ogromen preskok. Današnji aparati imajo wifi, naredim posnetek in ga lahko takoj pošljem komurkoli. To je zame prava mana! 

Smo že dosegli višek?

Mislim, da ne. Ne bodo se ustavili, vedno lahko naredijo še kaj boljšega. Problem je le, da imam zaradi rafalnega fotografiranja neznansko količino posnetkov. To je dobro in obenem slabo. Pred leti je bila fotografija za “izbrance” oz. te, ki jim je bila posebno draga, in ni bila poceni. Zdaj je to zelo “demokratičen instrument”, na razpolago vsem.

Med drugim sem tudi glasbenik, deset let sem fotografiral za Musica jazz, najstarejšo italijansko revijo – in eno najstarejših evropskih –, posvečenih jazzu. Spomnim se, da je leta 1990 na odličnem koncertu v Veroni igral Miles Davis. Nedavno sem našel negative: naredil sem 26 posnetkov, samo 26 slik Milesa Davisa! To pa zato, ker je bila vsaka fotografija preštudirana. Danes jih lahko naredim 20 na sekundo …

Koliko posnetkov si naredil na podelitvi nagrade predsednikoma?

Štiri tisoč …

Katere aparate si uporabljal oz. še uporabljaš?

Najprej Olympus, dolgo sem uporabljal Nikon, od leta 2012 pa Canon. Nisem obseden s tem, da moram biti ali “nikonist” ali “canonist”.

Od aprila dalje se bo torej tvoje življenje spremenilo?

Kdo ve … Kot pravi upokojenec si bom verjetno ogledoval gradbišča … (se zasmeje; op. p.) Ta način življenja me je spremljal preveč let. Gotovo bom upočasnil ritem, življenje je eno samo … Vse “navadne” osebe vedo, da jih v nedeljo čaka prost dan, da se za Božič in Veliko noč ali druge praznike lahko spočijejo. Jaz vsega tega nisem imel. Star sem 67 let … Vem, se ne zdi, a jih imam! Po značaju sem pozitiven.

Torej boš še fotografiral?

Nekaj gotovo. Digitalizacija arhiva bo tudi osnova za ontološko razstavo, do katere naj bi prišlo naslednje leto. Imam veliko posnetkov goriških praznovanj, obrazov, dogodkov, ki bi jih rad prikazal na razstavi o goriškem življenju v preteklosti. Rad bi, da bi se ljudje prepoznavali na posnetkih, podoživeli različne trenutke. Morda bom izdal tudi katalog.