Filozofija vrtnarjenja (in še marsičesa)

Knjigosnedki (20)

Čeprav sem se v življenju res veliko selila, še nikoli nisem imela svojega vrta. Zelo rada imam rastline, od cvetja do začimb, zelenjave in dreves, ki jih redno občudujem, včasih pa tudi kupim. Velika količina praznih cvetličnih loncev, ki se skriva po kotih balkona in kleti, priča o dejstvu, da moji eksperimenti niso vedno uspešni in se pogosto klavrno končajo, saj življenje v bloku ni idealno okolje za vrtnarjenje. Lani sem se že zelo zgodaj odločila, da bom posadila baziliko, nato sem nešteto lončkov z malimi poganjki več mesecev prekladala po stanovanju, dokler jih nisem na koncu le posadila v velike lonce na balkonu. Vendar moja bazilika ni postala košata in velika kot pričakovano. Pravzaprav je le nekaj rastlinic lepo zraslo, ostale so životarile, dokler jih nisem iz usmiljenja kar cele nabrala in pojedla v solati. Ugotovila sem, skratka, da je balkonsko vrtnarjenje uspešno le do neke mere. Tiste rastline, ki so zares dobro uspevale, ki so preživele zimo in mojo pozabljivost pri zalivanju, so bile večinoma tiste, ki sem jih presadila z babičinega vrta in ki so, pred selitvijo na moj balkon, svojo mladost preživele na vasi.

Ko sem pred kratkim v roko vzela knjigo dramaturginje in novinarke Irene Štaudohar z naslovom Fižolozofija, tega torej nisem storila, ker bi iskala nasvete o vrtnarjenju. Pravzaprav nisem točno vedela, kaj naj od knjige pričakujem, vendar je zadostovalo le nekaj strani, da me je pisanje popolnoma uročilo in da sem se, čeprav je bilo takrat vreme še hladno, počutila, kot da bom res vsak čas odkorakala na vrt in začela kopati zemljo.

Fižolozofija je zbirka esejev o vrtnarjenju, pa ne samo o tem. Irena Štaudohar piše o rastlinah, kot da bi bile njene prijateljice in znanke, o naravi nasploh in svojih izkušnjah z vrtnarjenjem. Pa ne samo to: v svoje pisanje vplete tudi mnenja strokovnjakov in misli filozofov, pisateljic, književnikov, ki so prav tako kot ona v svojem vrtu videli varno zatočišče pred svetom. Čeprav tudi njeni poskusi niso vedno uspešni, lahko razumemo, da naravo sprejema in se od nje uči. Zelo sem uživala v ljubezni, ki jo ima do prav vsega na vrtu: zemlje, rastlin, pridelka, celo škodljivcev, kot so polži, ki ji pridelek pojejo. Avtorica govori o rastlinah in njihovem življenju z znanjem nekoga, ki je informacije zbiral počasi, z leti in izkušnjami, in ki se še ni nehal učiti.

Da ne bo pomote, Fižolozofija ni le vrtnarski priročnik z nasveti glede sajenja, odganjanja škodljivcev in podobnega, temveč prava življenjska filozofija, ki temelji na sožitju z naravo, na njenem razumevanju in tudi na sprejemanju, da nekaterih stvari ne moremo razumeti. Predvsem pa je vabilo, da se v prehitrih, prepolnih, preobremenjenih dnevih vrnemo k tistemu prvinskemu občutku magičnosti, ki nam ga samo poganjanje novega življenja iz zemlje lahko da.

Ob branju knjige sem se vrnila na babičin vrt, ki sicer že več let sameva, v enega tisti poletnih večerov, ko se zrak malce ohladi, ampak ne preveč, ko na koži čutiš vlago in se na listih pravkar zalite zelenjave zbirajo kaplje vode. V tisti čas med dnevom in nočjo, ko je svetloba na vrtu zeleno modra, ko lahko, če res napneš ušesa, slišiš, kako se premikajo žuželke in kako zori paradižnik.