Fantastičen dan za Pahorja
Zmaga Boruta Pahorja v nedeljskem drugem krogu ni bila presenetljiva, tudi razmerje med zmagovitim Pahorjem in poraženim Türkom je bilo po presenetljivih rezultatih v prvem krogu tokrat dokaj lahko napovedati.
Nezadovoljstvo nad celotno politiko
Slovenci so dejansko izbrali tistega kandidata, ki si je kljub slabi popotnici donedavne izkušnje v vlogi predsednika vlade uspel izboriti status najbolj nestrankarskega kandidata oziroma tistega kandidata, ki je najmanj vezan na neformalne centre oblasti. To bi lahko izluščili iz nedavnega pestrega političnega dogajanja v Sloveniji: in v to dogajanje seveda ne spadajo samo volitve, ampak tudi demonstracije proti širše zaznamovani politiki pod geslom “Gotof si”! To je sicer svojevrstni paradoks slovenske politike. Borut Pahor je bil med tremi političnimi kandidati tisti, ki je imel v slovenski politiki daleč najdaljšo kilometrino in je tudi najdlje nastopal na vidnih pozicijah in institucionalnih funkcijah: predsednik SD je postal že leta 1996, od takrat pa nastopil funkcije predsednika DZ, evroposlanca in predsednika vlade. Na prvi pogled bi moral biti prav Pahor tisti, ki bi moral biti med tremi najbolj izrazita tarča protipolitičnih manifestacij. Ampak ne, zgodilo se je ravno nasprotno. Da ne bo pomote, nihče na nobenem protestnem shodu ni koval Pahorja v zvezde. Pahorju pa je uspelo še pred izbruhom manifestacij prikazati se kot samosvoj kandidat, ki je sicer jasno opredeljen levičar, a se hkrati ograjuje od zgodovinske in postkomunistične slovenske levice. Njegova vlada je, upoštevajoč, da je delovala v najslabšem možnem trenutku, bila po mnogih ocenah “najslabša” izvršna veja oblasti, kar smo jih doslej imeli. A to Pahorju ni škodovalo, ker je geslo “Gotof si”! pouličnih demonstracij vse od Maribora do Ljubljane, od Novega mesta do Nove Gorice, pa tudi od Kopra do Kranja, vso politiko poenotilo pod skupni imenovalec absolutnega zla. Pahorjeva slaba vlada ni bila torej za demonstrante nič slabša od vseh drugih vlad in od vseh drugih mestnih oblasti. Opekli so se tudi tisti politiki, ki so hoteli iz demonstracij iztržiti nekaj političnih točk: ljubljanski župan Janković je bil takrat, ko je med prvo ljubljansko demonstracijo prišel na Kongresni trg, deležen glasnega neodobravanja in precejšnjih žvižgov. Če je bilo protivladno vzdušje sredi Ljubljane zelo pričakovano (prestolnica je namreč “zgodovinsko” levičarska oziroma protijanševska), pa je bilo težje pričakovati vzklike proti ljubljanskemu šerifu: a zadnji pobeg sina Jureta na Ciper je sodu izbil dno. Šlo je sicer za najbolj “nedolžno” od dosedanjih Juretovih potez (o sumljivih transakcijah in nevrnjenih posojilih smo v preteklih mesecih že veliko slišali), a je hkrati šlo še za en imeniten dokaz, kako Janković pojmuje pravno državo in njene institucije: ko so mu v napoto, se jim skuša izogibati.
Türk si je jamo izkopal sam
Desnica je pred volitvami izražala dokajšnjo zaskrbljenost nad dejstvom, da bodo demonstracije skušali zajahati predsednik Türk in t. i. strici iz ozadja: in to se je dejansko tudi zgodilo. Želenega učinka pa dosedanji predsednik ni dosegel. Množične demonstracije v vseh večjih mestih so na volitve sicer vplivale: na volišče je tokrat prišlo le 40 odstotkov volivcev, kar je za slovensko demokracijo prava katastrofa. Niso pa demonstracije prinesle preobrata, na katerega je upal Türkov štab.
Poraz je bil natanko tako boleč, kot so kazale javnomnenjske ankete v zadnjih treh tednih (za razliko tokrat niso brcnile v temo). Razmerje je v odstotkih bilo 66 proti 33. Türk in strici v ozadju so tako popolnoma zgrešili analizo družbenih vstaj: množic enostavno niso mogli nadzorovati. “Gotof si” ni bil namenjen samo Kanglerju in Gorenaku. Bil je namenjen čisto vsem, vključno s strici iz ozadja. In ta poraz je za strice iz ozadja (ali, bolj prozaično, postkomunistično levico) posebej hud udarec. Lani so se namreč nekoliko prehitro znebili prav tokratnega zmagovalca Boruta Pahorja in nudili Jankoviću celotno infrastrukturo (beg možganov iz stranke Zares v Pozitivno Slovenijo je bil izreden) za ustanovitev instant stranke ljubljanskega župana. Po začetnem valu navdušenja in zmagi na volitvah pa Janković ni bil sposoben sestaviti vlade. Isto se je zgodilo v primeru podpore predsednika Türka: na vrat na nos so Kučan, Mencinger, Spomenka Hribar, Janez Stanovnik in drugi podprli dosedanjega predsednika, ta pa je moral pristati na njihovo ideološko igrico. In to ga je pokopalo. Spomnimo se samo na Stanovnikove besede, da bodo te volitve pravzprav plebiscit o demokratičnosti Slovenije.
Borut Pahor edini, ki “ni gotof”
O Borutu Pahorju lahko povemo marsikaj. Bil je premehak in zato neustrezen predsednik vlade, včasih si je privoščil izjave, ki so bile povsem mimo (razni krucefiksi ali “so what”!), sam je gradil svoj imidž politične barbike in nazadnje, imel je volilno kampanjo, ki je bila sicer zelo domiselna, a ni bila predsedniška. Kljub temu mu ne moremo očitati ničesar na osebnostni ravni. Politično je, kljub temu da ima eno od daljših kilometrin, dejansko še “neomadeževan”: celo, ko je afera Simona Dimic (nekdanja vodja Paohrjevega kabineta, ki so ji hišo “na črno” obnavljali delavci propadlega Vegrada) eksplodirala tik ob njem, je Pahor iz zgodbe izšel popolnoma čist. In to je bila verjetno odločilna lastnost, ki je na nedeljskih volitvah tehtnico prevesila na Pahorjevo stran. Zelo zgovorno je tudi to, da se na demonstracijah, ko so bili na sramotilni steber postavljeni čisto vsi politiki, ni nikjer slišalo vpitje ali dretje proti Pahorju. Torej, politika je kolektivno v tem trenutku res na zgodovinsko najnižji točki v dojemanju ljudi in v tej splošni sivini je bil Pahor najmanj siva izbira.
Vzroki za “gotof si”
Gibanje “gotof si”!, ki je na ulice sicer prišlo šele pred slabim mesecem, je znak širšega nelagodja. Politična kasta obstaja tudi v Sloveniji, a je nekoliko drugačna od nam bolj poznane italijanske. Slovenski politiki niso bogataši: Janković bi sicer to lahko bil, a je danes večina njegovega premoženja pod Damoklejevim mečem sodnikov. Plače posameznih nosilcev političnih funkcij niti niso pretirano visoke: predsednik vlade zasluži mesečno 3000 evrov neto. Ne, problem tiči nekje drugje. Manjkata politična treznost in razsodnost pri nekaterih ključnih zadevah. V parlamentu sedi več poslancev (na obeh straneh), ki so na primer dokazano goljufali pri pridobivanju izobrazbe. In nihče ni tako odločen, da bi jih nagnal iz hrama demokracije. Prigode vodilnih politikov so tudi že dalj časa na očeh vsem, a tudi v tem primeru nihče ne polaga računov. Tolpa “balkanskih bojevnikov”, ki je trgovala s tonskimi količinami mamila, je na sodišču oproščena tudi po zaslugi pričanja nekdanjega prvega človeka Sove in predsednika LDS Iztoka Podbregarja, a tudi tukaj nihče ne vidi nič spornega. Navadnemu državljanu po hitrem postopku rubijo hišo zaradi 124 evrov neplačanih obveznosti, Jankovićevemu sinu Juretu pa kljub 3 milijonom evrov dolga šele v drugem poskusu rubežnikom uspe odnesti nekaj stolov in miz ter tekalno stezo (tapis roulant) za domači fitnes. Ali še: medtem ko so kurji tatovi v zaporih, so Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Dušan Črnigoj, ki so skupaj na cesto spravili več kot 6 tisoč ljudi, še na prostosti.
Če ima za reševanje gospodarske krize precej več vzvodov (in odgovornosti) vlada, pa bo moral novi predsednik Pahor zagristi v to, drugačno krizo. V krizo dostojanstva politike.
