Evropski krik izpod teže neznosnega vsakdana
Minuli konec tedna so zaznamovali protesti. Prizori množic s transparenti, spopadov med policisti in huligani ter ropanja trgovin so zavzeli naslovnice medijev in preplavili družbena omrežja. Goreli so Pariz, Marseille, Milan, Tirana … Protestniški duh pa ni na plano pokukal prejšnjo soboto. V Franciji dijaki protestirajo že od septembra. Takrat so se začeli tudi protesti v Belgiji in Španiji, kasneje tudi na Portugalskem.
Ljudje so na ulice odšli s svojimi zahtevami in v različnih okoliščinah. V Albaniji so nad premierjem Edijem Ramo besni že od poletja, ko so se začeli protesti proti temu, da bi za gradnjo resorta Trumpovemu zetu predal del neokrnjene narave. Obtožujejo ga korupcije, nezadovoljni so nad življenjskim standardom.
V Španiji in na Portugalskem so na ulice odšli zaradi visokih najemnin in nedostopnih stanovanj, v Belgiji zaradi višanja šolnin. V Franciji so dijaki protestirali zaradi dotrajanih šol, pomanjkanja učiteljev in predolgih šolskih dni. Kasneje so se jim pridružili še protestniki, ki opozarjajo na draginjo.
Kljub lokalnim specifikam je jasno, kaj je skupni razlog množici demonstracij. Negotovosti, ki smo je vse bolj deležni v zadnjih letih, ne moremo več prenašati. Življenje (ne životarjenje) je postalo predrago. Tega se najbolje zavedajo mlajše generacije, ki jim draginja narekuje življenjske načrte in otežuje njihovo samostojno pot. Zaradi nedostopnih stanovanj je komajda mogoče oditi na svoje, ob dragem gorivu je težko skrbeti za svoj avtomobil, šole in univerze so v krizi, mladim podjetnikom pa je ob vseh negotovostih na začetku kariere še težje. Tu so še vojne, nasilje in nestabilnost, ki podžigajo dvome o svetli prihodnosti.
“Super. Mladina je vstala, bodo rešili situacijo,” bo rekel starešina za šankom vaške gostilne. Počasi. To, da slavna generacija Z ni politično apatična, že vemo. Množično voli, lani pa je s protesti po vsem svetu dokazala, da se avtoritarcem zna upreti. Vendar je prelaganje dela na mladino neodgovorno, saj je za družbene spremembe potrebna volja in strinjanje večine družbe. Brez tega dobimo razredne in medgeneracijske boje. Ob tem nas preteklost uči, da so se mnogi preobrati začeli z mladinskimi protesti, a svoj cilj so dosegli šele z aktivacijo širše družbe. Boj za spremembe v nedelujočem svetu je naloga nas vseh.
Primarno bi seveda to morala biti naloga politike, ki pa jezo ljudi tudi tokrat izkorišča. Tako skrajna desnica širom Evrope bije plat zvona, da se v Franciji dogaja upor priseljencev in islamistov proti Evropi. A glej ga zlomka. Na ulicah so tudi belopolti fantje in dekleta. Visoka najemnina namreč ne izbira po religijski osnovi. Ali so ksenofobna natolcevanja le izgovor, bomo videli naslednje leto, ko bo na čelo Francije skoraj zagotovo izvoljena političarka iz skrajno desne stranke. Tako kot tudi v kakšni drugi državi, ki bo zavila v desno, bodo dežurni kritiki dobili priložnost za reševanje problemov. Lahko pa bodo tako kot aktualne garniture branili status quo. A za to je po vsej stari celini prepozno. Obupan krik evropskega ljudstva je bil preglasen, da bi ga lahko preslišali.
