Evropa med ameriško preobrazbo in iskanjem lastne identitete

Evropa se je znašla v zgodovinsko izjemnem trenutku. Partnerstvo med ZDA in EU, ki je desetletja temeljilo na načelu vzajemnosti, deljenih vrednot in strategije kolektivne varnosti ter veljalo za temelj zahodne stabilnosti, je pod pritiskom, kakršnega še ni doživelo. V evropski javnosti in političnih krogih Trump ne uživa velikega zaupanja. V mnogih državah ga vidijo kot povsem nepredvidljivega partnerja, ki lahko izbira med pritiskom, ponudbami sodelovanja ali celo grožnjami s carinami, vse to pa je odvisno od njegovega trenutnega političnega cilja ali preprosto razpoloženja.

Washington danes resnično kaže drugačen obraz. ZDA sicer ostajajo najpomembnejši zahodni zaveznik, toda ton in pričakovanja so se korenito spremenili. Na to opozarja tudi veteran ameriške diplomacije Richard Haass, ki v intervjuju za italijanski dnevnik Corriere della Sera ocenjuje, da nova ameriška strategija predstavlja najgloblji premik v zunanji politiki ZDA v zadnjih osemdesetih letih. Po Haassovih besedah aktualna doktrina združuje unilateralizem z izrazitim nezaupanjem do mednarodnih institucij, ki jih Trumpova politika pogosto prikazuje kot antiameriške ali kot grožnjo ameriški suverenosti. To nezaupanje ni povsem novo, je pa, kot poudarja diplomat, stopnja sovražnosti posebej proti EU brez primere. Evropo ameriška administracija obravnava kot specifičen problem, kar je za mednarodne odnose brez precedensa.

Trumpova administracija od Evrope zahteva večjo samooskrbnost pri varnosti in obrambi. Sporočilo je jasno: Amerika ne želi več nositi bremena “globalnega policaja”, obenem pa pričakuje, da bo Evropa dvignila lastne izdatke in sama oblikovala svojo obrambno arhitekturo in izvedla vojaško modernizacijo. To pomeni konec obdobja, ko je Washington videl močno Evropo kot strateško nujnost, ne pa zgolj kot strošek.

Pritisk pa ni le finančen. Trump je Evropo pogosto opisoval kot krhko, neenotno in ranljivo. Do tega naj bi privedle migracijska politika, demografski trendi ali notranjepolitične ter diplomatske napetosti v posameznih državah. Takšna retorika je zarezala ravno v šibke točke Unije in ojačila tudi razlike, saj se nekatere države nagibajo k ameriški trdi liniji, druge pa pospešeno iščejo načine, kako se distancirati od Washingtona.

Dodaten premik, na katerega opozarja tudi Haass, je presenetljiva usmeritev ZDA na zahodno poloblo, kar pomeni zmanjšano pozornost Evropi, Bližnjemu vzhodu in deloma Aziji. V svetu, kjer se vpliv Rusije, Kitajske, Indije in držav globalnega juga krepi, to Evrope ne postavlja v udoben položaj. A prav ta negotovost je lahko tudi prelomnica. Evropa je desetletja govorila o “strateški avtonomiji”, a nikoli ni imela dovolj razlogov, da bi ta koncept zares uresničila. Zdaj se prvič sooča z resničnostjo, v kateri varnostna jamstva ZDA niso več samoumevna, ameriška politika do Ukrajine ni več jasno prozahodna, Washington pa s carinami, pritiskom na trgovinsko bilanco in paradigmo “kupuj ameriško” deluje predvsem v okviru lastnih ekonomskih interesov.

Trump Evropi ponuja ogledalo, čeprav prepogosto na grob, nediplomatski način. A ogledalo je vseeno koristno, saj razkriva evropske slabosti, razdrobljenost, birokratsko togost in odvisnost od ameriške zaščite. EU je mogoče kritizirati, vsekakor ne gre pozabiti njenega zgodovinskega prispevka h krepitvi stabilnosti, v sedanjosti pa stoji pred izbiro: ali bo ostala pasivna, razdeljena in odvisna ali pa bo izkoristila trenutek za korenite reforme, za uresničitev močnejše monetarne politike, bolj enotne diplomacije, hitrejše obrambne integracije in novih zavezništev.

Svet se je danes znašel v novi multipolarni dobi, v kateri zmagujejo tisti, ki znajo hitro opredeliti svoje interese. Trump s svojo nepredvidljivostjo, vulgarnostjo in neposredno retoriko Evropo sili v introspekcijo in samokritiko. Ameriški premik, pa čeprav boleč, ji ponuja priložnost, da izstopi iz sence Washingtona in postane samostojen akter, ne zgolj nemočen spremljevalec dogajanja na geopolitičnem parketu. Če ji bo to uspelo, bo lahko vendarle postala ena ključnih sil globalne diplomacije. Če ne, bo ostala celina na obrobju zgodovine, ne glede na to, kdo bo naslednji sedel v Ovalni pisarni.

Resnica je žal preprosta in kruta – nihče ne stavi več na Evropo, in če se ne bo premaknila sama, jo bodo premaknili drugi. In morda je prav ta trenutek, poln negotovosti, zunanjih pritiskov in ostrine, najboljša priložnost, da stara celina končno postane to, kar je vedno želela biti – močan politični akter, samostojen igralec, ne zgolj zaveznik ZDA, ne le ambiciozen projekt.