Enzo Avitabile – Black tarantella (Cni, 2012)
V zaodrju pregovorne italijanske “furbizie”, zgodovinsko preverjenega “schettinovstva” in politično dopustne “stupidaggine” stoji brezmejni, srce božajoči kulturni humus. Vsak korak tega norega škornja diši po veličini, zgodbah in ljudeh, ki so v tisočletjih šli skozenj. Koliko svetov se odvrti pred očmi v šestih urah vlaka od Benetk do Rima. Koliko Rimljanov, Etruščanov in Florentincev je bilo potrebnih, da je Italija danes to, kar je: dežela edinstvene (hitrovlakovne) romantike in… razpadajočega kaosa preznojenih dnevnih “migrantov” (it. pendolari).
Za tole slušateljsko-bralsko srečanje sem izbral pred kratkim izdano ploščo legendarnega neapeljskega kantavtorja in saksofonista Enza Avitabileja. Ob trideseti obletnici izdaje njegovega prvega albuma “Avitabile” je leta 1955 rojeni velikan glasbenih kontaminacij zbral dolg spisek uglednih prijateljev, s katerimi je nastala polnopomenska globina z naslovom “Black tarantella”.
Avitabile je intelektualec, ki pokončno stoji na temeljih klasične izobrazbe, jazzovske svobode in ukoreninjenosti zavednega Napolitanca. Skozi ustvarjalno kariero in akademsko profesuro fenomenalno poglablja številne žanrske prvine: pop, afro-ameriške ritme, antično glasbo pastellessa in zeza, nabožno petje in verske kanone, ljudsko glasbo iz Kampanje in srednje Italije. Je eden najbolj priznanih italijanskih glasbenikov: kot edini belec je npr. stopil na oder Jamesa Browna. Prvemu je tudi uspelo glasbo različnih svetov vključiti v programe konservatorijev. V svojih osemnajstih studijskih skulpturah, med katerimi ne zamudite revolucionarne “Salvamm'o munno” (2004), dokazuje brezkompromisno odprtost do drugačnosti, ki pa je kot vselej možna samo ob iskreni, zavestni in poglobljeni ljubezni do lastne kulture in identitete. To ni poceni new age ali pogubni relativizem, značilen za današnji čas. Tistega prepustimo “napredni” najstniški “kontra-kulturi”, ki daje na prodaj lastne korenine in poveličuje “ostale”, misleč, da s tem prerašča predsodke. Družbena enakost je, dragi zaslepljenci “etno zahoda”, nekaj drugega.
Plošča “Black tarantella” je kot časovni stroj, s katerim spoznamo naše prednike in se ozremo za tistimi, ki bodo še prišli. V skladbi “E ancora tiempo” je blues kitarist Pino Daniele, naglas Emilije je prepoznaven v Francescu Gucciniju, ki deklamira v pesmi “Gerardo nuvola e polvere”; so pa še Bob Geldof v “Suonn' a pastell'”, 'maestro' Franco Battiato v duetu “No e' no”, hčerka očeta flamenka Enriqueja Morenteja, Solea, soustvarja “Eli Eli”, 'grand finale' pa označuje dvojica ex-PFM Mauro Pagani in Malijc Toumani Diabataté v hitu “Soul express”. Prostora je za delavske zgodbe, prijateljske pripovedi, verske reference, afriške legende, bog denar, hvalnice naravi.
Tako glasbo enačim z dobro hrano: ne s sterilnim gurmanstvom, ampak s polnim srcem okusov, vonjav in misli, ki jih razdaja večerja v polmraku gostišča v rimskem okraju Trastevere.
Jernej Šček
